Hessel, Vassela, Stalin

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. marec 2013 / 06:00

Prvi od imenovanih si je v svojem življenju prizadeval tudi za blagor in pravice drugih, ne le za svoje. Drugi je znal poskrbeti predvsem za svojo poslovno družino in hkrati zase. Tretji je imel za vse tako veliko skrb, da je mnogi niso preživeli.

Umrl ideolog Vstaje
V Parizu je 26. februarja umrl Stephane Hessel (1917–2013), Nemec judovskega rodu, ki je postal Francoz, mož z biografijo, ki povzema dramatične vrhunce 20. stoletja. Sodeloval je v francoskem odporniškem gibanju, preživel koncentracijski taborišči Buchenwald in Dora, postal po vojni poklicni diplomat, bil v avtorski ekipi, ki je po naročilu OZN sestavila Splošno deklaracijo o človekovih pravicah … Decembra 2012 sta se v Parizu srečala z Borisom Pahorjem, moža imata marsikaj skupnega. Leta 2010 je izšla Hesselova knjižica Dvignite se! (pri nas 2011), postala je svetovni manifest civilno družbenih gibanj, kakršna je tudi »vseslovenska vstaja«.

Hessel izhaja iz temeljnih pravic vsakega človeka, ki jih nihče ne sme kratiti in pri katerih tudi kot posamezniki ne smemo popustiti. »Drznejo si nam reči, da država danes ne more več kriti stroškov teh državljanskih pravic. Toda kako lahko trdijo, da ni dovolj denarja za vzdrževanje in ohranjanje teh pridobitev, ko pa se je količina bogastva od konca vojne, ko je bila Evropa razdejana, občutno povečala? Gotovo zato, ker moč denarja, proti kateremu se je odporniško gibanje tako srdito bojevalo, še nikoli ni bila tako velika, predrzna, vase zazrta; še nikdar ni imela toliko služabnikov, ki segajo v najvišje sfere države. Banke, ki so zdaj v zasebnih rokah, se ubadajo predvsem s skrbjo za dividende in čim višje plače svojih direktorjev, ne s splošno koristjo. Prepad med najbogatejšimi in najrevnejšimi nikoli ni bil tako globok; dirka za denarjem in tekmovalnost pa nikoli nista bili deležni tolikšne spodbude.« Živimo v svetu, v katerem pravica do uporništva ni le potlačena, ampak tudi razvrednotena. Globalni kapital in naše vlade, ki so bolj v njegovi kot v narodovi službi, so nam oprali možgane in nas ustrojili po svoji meri in zdaj že mi sami živimo in razmišljamo tako, kot da je interes kapitala prva stvar na tem svetu, vse drugo pa se mu mora podrediti. Dobiček kapitala in plače njegovih služabnikov štejejo več kot vse človekove pravice in vse vrednote, za katere so se borili naši predniki v minulem stoletju. Sklepni stavek Hesselovega manifesta se zato glasi: »Tistim možem in ženam, ki bodo vtisnili pečat 21. stoletju, pa z vso naklonjenostjo sporočamo: Ustvarjati pomeni upirati se, upirati se pomeni ustvarjati.«

Švicarski zgled

Pri Hesslu gre za načelni poziv. Švicarji pa so se proti pretiranemu bogatenju že bogatih uprli konkretno. Na zadnjem od svojih znamenitih referendumov so s prepričljivo večino podprli predlog, da bi delničarjem dali več pristojnosti pri določanju in omejevanju nagrajevanja vodstvenih delavcev. Pobuda je bila v javnosti že nekaj časa, njeno uveljavitev pa je močno pospešila februarja objavljena novica, da bi si lahko prvi mož švicarskega farmacevtskega velikana Novartis (v ta imperij sodi tudi Lek) Daniel Vasella izplačal kar 58,5 milijona evrov odpravnine! Imenovani se je tej vsoti sicer sam odpovedal, ogorčenje javnosti je bilo kljub temu veliko. Pobudo za referendum je podpisalo kar sto tisoč švicarskih državljanov. Temu se res lahko reče neposredna demokracija. Takih referendumov, na katerih ljudstvo kot suveren neposredno odloči o zelo konkretnih rečeh, je v Švici vsako leto kar nekaj. Zanimiv je tudi podatek, da večina volivcev glasuje že vnaprej, po elektronski pošti. – Švicarskemu podoben ukrep zdaj pripravljajo tudi v Bruslju. Predlog: nagrada ne sme preseči višine letne plače.

Stalinov duh oživlja

V torek, 5. marca, je minilo že šestdeset let od Stalinove smrti. Obletnice ne bi omenjal, če ne bi Stalinov duh vzbujal vse večje pozornosti, zlasti na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Stališča do njegove vloge v zgodovini so diametralno nasprotna, eni ga imajo – podobno kot pri nas Tita – za največjega zločinca, drugi ga vse bolj častijo. To se izraža tudi v javnomnenjskih raziskavah, vedno več Rusov nekdanjega diktatorja ponovno ocenjuje pozitivno. Kar 48 odstotkov jih meni, da je bila njegova zgodovinska vloga pozitivna. Še pred petnajstimi leti jih je šestdeset odstotkov menilo, da je bila negativna. Danes naj bi bilo takšnih samo še 22 odstotkov. Zakaj je tako? Predvsem zato, ker na postsovjetskih teritorijih v današnjih »demokracijah« mnogi živijo slabše, kot so pod Stalinovo diktaturo.