Štiri generacije Karlovskega mlina

Marija in Jernej Lampreht sta med prvimi v Poljanski dolini z dopolnilno dejavnostjo peke in pekovskih izdelkov. Pekarno Karlovski mlin sta odprla leta 1998, medtem ko je mlin družinska tradicija že od leta 1798.

Lamprehti na Karlovskem mlinu, še pred drugo vojno je bila poleg mlina tu še žaga, gospodarijo od leta 1798 (mlin je tu še veliko dlje), dandanes Marija in Jernej Lampreht. Zanimivo je, da je danes v družini kar pet Jernejev, od vnuka do starega očeta, še gospodarjev zet nosi družinsko ime Jernej.

Marija je leta 1998 začela peči, najprej v domači Volaki, v hiši staršev. Takrat je z dopolnilno dejavnostjo orala ledino skupaj s kmetijsko svetovalno službo in Vanjo Bajt, ki je v poznejših letih za dopolnilno dejavnost prepričala mnoge kmetije v Poljanski dolini. »Pustila sem službo in začela peči, zraven pa sva začela urejati prostore nove pekarne,« začetke opiše Marija, Jernej pa doda, da sta si vedno želela delati doma: »Naši predniki so živeli od mlina in žage. Slednjo so po vojni morali zapreti, zato se je oče zaposlil v dolini. Pred desetletjem sem sam pustil službo in se posvetil mletju žita.«

Njun uspeh oziroma uspeh družine, ki občasno priskoči na pomoč pri delu, so domači proizvodi, od moke, ki jo vsako leto nameljejo s kamnitimi kamni med tridesetimi in štiridesetimi tonami, do domačega kruha, krofov, piškotov, osjih gnezd in drugih pekovskih izdelkov. »Najprej sva sodelovala z zadrugo, nato se je glas o najinih izdelkih širil naprej. Nikoli nisva plačala oglasov, že od začetka imava veliko dela,« pove Marija, Jernej jo dopolni, da bi morali vsi kupovati domače izdelke, podpirati drug drugega.

Poleg mlina in pekarne imata na kmetiji urejeno tudi trgovino, kjer prodajata moko, pekovske izdelke tudi razvozita do večjih kupcev. »Med njimi so tudi tri šole, ki jih oskrbujemo z zdravo hrano brez dodatkov. Takšni so vsi naši izdelki,« pove Marija Lampreht. Med sestavinami, ki so nujne pri peki, uporablja zgolj domače, od mleka do masla in drugih.

Marija peče dvakrat, trikrat tedensko. »Lahko bi večkrat, peč je tu, vendar bi morala tudi koga zaposliti in preregistrirati dejavnost. To ne bi bilo prav, saj morava skrbeti tudi za kmetijo,« pove Jernej. Računata, da bi tradicijo nadaljeval vsaj eden od otrok, sin Jernej se za mlinarja še ni odločil.

Zakonca sta po drugi strani odločena, da se ne bi mogla vrniti na delo v dolino. Tudi zato, ker gospodarita z manjšo kmetijo. »Že dvajset let ne obupavava nad majhno hribovsko kmetijo,« 7,5 hektarja veliko, od tega je tri hektarje gozda, kmetijo opiše Marija. V hlevu sta dve molznici, skupaj pet glav živine, poleg ponavadi trije pujsi, ki jih po kolinah predelata v suhe mesnine. »Seveda imava prosti čas,« na vprašanje, če si lahko oddahneta, odgovori Jernej Lampreht in nadaljuje: »Skupaj gremo na krajše izlete, sicer pa je za naju kmetovanje, delo na vrtu ali njivi, v naravi, tako prijetno opravilo, da v njem uživava kot nekdo drug uživa svoj prosti čas v fitnesu ali teku v naravi.«