Marmor znova vodi Branko Selak

Tomaž Kraškovic je moral po manj kot letu dni vodenja družbe Marmor Hotavlje oditi z mesta direktorja. Vodenje je začasno prevzel največji lastnik in nekdanji direktor Branko Selak. Zaposleni si želijo preživetja družbe.

Hotavlje - Nepričakovano, za zaposlene še vedno tudi nepojasneno, so lastniki, družina Selak, z mesta direktorja družbe Marmor Hotavlje odpoklicali Tomaža Kraškovica. »Za menjavo smo se odločili zaradi poslovnih razlogov,« razloge skopo komentira dolgoletni prvi mož in največji lastnik Branko (Franc) Selak.

Tudi lansko poslovno leto je Marmor Hotavlje končal z izgubo, vendar letošnji načrti poslovanja oziroma pridobljeni posli kažejo, da bi se lahko letos trend zadnjih treh let obrnil. »Smo pred pridobitvijo večjega posla, pred nami so tudi sklepni dnevi dogovora z bankami,« pojasnjuje Selak. Dogovor z bankami je pomemben zaradi nujnih bančnih garancij in reprogramiranja kreditov, vse bolj se govori tudi o konverziji terjatev bank v lastništvo družbe.

Znano je, da je Branko Selak kot največji lastnik lani v podjetje s prodajo delnic Gorenjske banke vložil dodaten milijon evrov in s tem zagotovil kapitalsko ustreznost družbe Marmor Hotavlje ter postal njen dvotretjinski lastnik. Prav ta dodaten milijon evrov, ki so ga v družbi porabili tudi za nakup novega stroja in zagotavljanje likvidnosti, naj bi bil razlog za odhod Kraškovica – dodaten kapital se (še) ni odrazil v tekočem poslovanju.

Po drugi strani Selak zagotavlja, da je posla (sicer na račun nekdanjega direktorja Gregorja Žontarja) dovolj, ob pridobitvi posla v Belorusiji bodo znova težko zagotavljali pravočasnost vseh naročil. »Moje lastništvo ni pomembno, pomembna so delovna mesta,« še pravi novi, vendar začasni šef, ki je z družbo povezan že 45 let.

Številni zaposleni so že lani z znižanjem plač pokazali, da si želijo preživetja družbe, vedo, da je rak rana tekoče poslovanje in obvladovanje stroškov, vendar družini Selak očitajo kup nečednosti, ki jih Branko Selak ocenjuje za neproduktivne in čenče: »Računal sem, da bom kot upokojenec le skrbel za posle. Zgodila se je gospodarska kriza, po slabih mesecih sem v družbo vložil še milijon evrov. Če bi mi bilo vseeno, bi družbo pustil na milost in nemilost bankam.«