Pravočasno "tankanje"

Še vedno smo pri Jožetu, ki je lep in poučen primer za vse nas, ki malce več športamo.

Prišlo je do izčrpanosti, rezervoarji so se spraznili, zasvetila je rdeča lučka, 'tank' se je spraznil, Jože pa ni dolil »bencina«. V past lahko pademo tudi, če imamo poln nahrbtnik energijskih ploščic, a jih nismo zaužili pravočasno. To je past, v katero pademo zlahka, seveda, če nismo podučeni ali seznanjeni. Če je pred nami triurni pohod, moramo jesti in piti na vsake pol ure, čeprav ne čutimo ne lakote ne žeje. Spet se čudno sliši in prvo vprašanje je, kako naj jem, če nisem lačen. V tem primeru razmišljajte drugače; ne jem, ampak dodajam energijo. Torej prvo pravilo večurnih pohodov (seveda poleg primerne opreme, vremenskih razmer in telesne pripravljenosti) je pravilna prehrana pred odhodom in med pohodom. Ne ustrašite se energijskih ploščic, gelov, napitkov, niso več dragi, pri nas se prodajajo kvalitetni izdelki in danes se dobijo najrazličnejših okusov. Ni vrag, da ne boste našli česa po svojem okusu. Seveda, lahko ostanete na »klasiki«, sendviču in vodi, vendar boste bolje »gazili« s primernejšim prehranskim dodatkom. Ne smemo pa pozabiti, da brez pravilne prehrane vsaj dan prej in dobrim zajtrkom vsaj dve uri pred pohodom ne bo pomagal poln nahrbtnik energije v kakršnikoli obliki.

Človeški organizem je zapleten mehanizem in vsaka malenkost nas lahko drago stane. Seveda, pri mladcu, tam nekje do tridesetega leta je dokaj vseeno ali živi športno ali ne, njegova mladost je precejšen plus v kateremkoli športu. V Jožetovem primeru je bila storjena samo ena napaka, vendar je bila ta kapitalna. Ampak, zdaj sem prepričan, da nikoli več ne bo »pozabil« kvalitetno jesti en dan prej in vsaj dve uri pred pohodom ter na vsake pol ure med pohodom. Med pohodom zadostuje ena energijska ploščica na pol ure in nekaj energijske izotonične pijače. Da se ne bi narobe razumeli, to ni prehrana za cel dan. Ne mislite, da zajtrk in nekaj energijskih ploščic zadostuje za celodnevni pohod. Napisano zadostuje za največ štiriurne pohode, za vse, kar je več, pa seveda potrebujemo konkreten obrok. Prepričan sem, da je Jože po tolikih urah že nekje v kaki koči, kjer si lahko privošči kaj hidratov ali beljakovin, ali pa iz nahrbtnika vzame, kar si je zjutraj pripravil za tako dolgo turo. Vem, čudno se sliši, vendar vsak vzdržljivostni športno-rekreacijski podvig zahteva hrano, veliko hrane in tekočine. Vem tudi, da ponavadi na take ture ne greste sami in se vedno najde kdo, ki je mogoče v boljši kondiciji ali pa je »nevednež«, ki stalno preganja in ima za slabiče tiste, ki se vsake pol ure ustavijo za pet minut, da bi nekaj spili in prigriznili. Taki tipi nikoli ne priznavajo utrujenosti in vedno podcenjujejo težavnosti tur, dokler ne pridejo na varno in potem začnejo nakladati, kako so dobri, kako z lahkoto so opravili turo, da so hitrejši za juhuhu minut ipd. Saj poznamo take, kajne? Zato se jim ne smemo pustiti zavesti.

(Se nadaljuje)