Tuaregi, Starbucks in mi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. februar 2013 / 06:00

V naših razgledih po svetu si za začetek ogledamo tri, ne najbolj pomembne, a značilne in pomenljive dogodke: vojno v Maliju, pariški odpor globalizaciji in narodno spravo med Srbi.

Začenjamo novo serijo člankov, v kateri se bomo vsak petek razgledali med novejšimi dogajanji po svetu, med njimi izbrali tri in jih skušali razložiti. Ne bomo se ozirali le na politične, ampak tudi na druge dogodke in osebnosti, gospodarske, socialne, kulturne, duhovne, športne …

Še en Afganistan

Kaj vam pomeni beseda Tuareg? Po mojem ob njej marsikdo pomisli na Volkswagnov cestni terenec tega imena. Ta pa se imenuje po Tuaregih, ponosnem in bojevitem puščavskem plemenu, ki živi v državah podsaharske Afrike. Bojevniki iz tega plemena sodelujejo tudi v poskusu, da bi skupaj z islamskimi plačanci in prostovoljci pod poveljstvom Al Kaide zasedli državo Mali. To bi jim že skoraj uspelo, a je posredovala Francija in jih potisnila nazaj proti Sahari. Tuarege je pred leti najel in oborožil Gadafi, da bi pomagali ohraniti njegov režim. Po njegovem porazu so se z orožjem in vozili vrnili v svoje kraje. In ker so bili ravno v bojni formi, so se kmalu znašli v novi misiji …

Za kaj gre v vojni za oblast v Maliju? Zgodba ima dva vidika. Z vidika Tuaregov gre za boj za obstanek. Oziroma za podoben fenomen, kot v Križnarjevem Darfurju. Zaradi podnebnih sprememb se puščava širi proti jugu, za njo se pomikajo tudi na njenem robu živeča ljudstva, iščoč kraje, kjer je še voda in še kaj raste. V tej naravni težnji so svojo novo priložnost ugledali islamski skrajneži, vse skupaj je preraslo v poskus zavzetja in preobrazbe Malija v skrajno islamsko državo. Nasprotni vidik je francoski, evropski in globalni. Francozom gre za to, da ohranijo dejansko oblast v nekdanji koloniji in v sosednjem Nigru, ki bi bil naslednji na vrsti, obe puščavski in na površju zelo revni državi sta zelo bogati z rudnimi bogastvi, Mali z zlatom, Niger z bogato uranovo rudo. Francosko posredovanje podpirajo ZDA in EU. Evropi ni do tega, da bi na svojem južnem pragu dobila še svoj Afganistan, vsem skupaj gre za ohranitev kontrole nad naftnimi bogastvi. Za to je šlo že pri intervenciji v Libiji in pri nedavnem zatrtju poskusa zasedbe črpališča plina v Alžiriji. Francoska intervencija je za zdaj učinkovita, a svoj Afganistan je Francija kljub temu že dobila. Iz Malija se ne more umakniti, islamisti pa bodo zdaj poniknili v pesku in kmalu znova napadli. Operacija, ki še traja, je uspešna, prava vojna se šele začenja.

Starbucks na Montmartru

Medtem ko skušajo Francozi ohraniti svoje in globalne interese v podsaharski Afriki, v Parizu poteka huda, a manj tragična bitka proti vdoru globalnega v tradicionalno pariško okolje. Kdor je bil kdaj v Parizu, je bil skoraj gotovo tudi na Place du Tertre na Montmartru, zraven bazilike Sacre-Coeur. To je tisti simpatični trg, obdan s starimi hišami, v katerih so kavarnice in gostilne, na trgu zmeraj dosti slikarjev (med njimi veliko Srbov), okoli njih se mota množica turistov vseh barv. Zdaj hoče globalna kofetarska korporacija Starbucks (sedež ima v Seattlu, ZDA) tu odpreti svojo kavarno. Imajo že več kot 20 tisoč lokalov v 61 državah (v Sloveniji še nobenega), tudi na manj občutljivih lokacijah v Parizu, a na Montmartru se je zapletlo. Zavedni Parižani so se organizirali in skušajo s povezavo na družbenih omrežjih preprečiti to korporacijsko namero. Na spletni strani Paris Fierte (Ponos Pariza) so zapisali: »Turisti z vsega sveta prihajajo v Pariz zaradi atmosfere na Montmartru. Če dovolimo, da tudi tu odprejo Starbucks, pristanemo, da globalizacija uniči kulturno identiteto. Želite ohraniti duh Montmartra? Želite svet razlik ali uniformiranost? Čas je, da zaustavimo Starbucks!« Starbucks bo najbrž kljub temu zmagal; ima denar, da lahko plača najemnino za lokale, ki je na tako prestižnih lokacijah za zasebnike postala previsoka.

Sprava med Srbi

Srbom uspeva, kar Slovencem ne – narodna sprava! 22. januarja so v Beograd iz ZDA, kjer je bil pokopan, pripeljali posmrtne ostanke Petra II. Karadžordževića (1923–1970), zadnjega kralja Jugoslavije. Sprejema na letališču in bogoslužja v cerkvi na Dedinju so se udeležili tako rekoč vsi, ki v Srbiji kaj pomenijo, državni, vojaški in cerkveni vrh. Dogodek so označili za vrhunec procesa sprave med Srbi, ki traja že nekaj časa. Kralj Peter II. (najstarejši se ga spominjajo pod imenom »Petrčk «) ter njegov oče in stari oče so bili tudi slovenski kralji, še posebej so bili povezani z Gorenjsko, kamor so hodili letovat in kjer so imeli pripadniki dinastije v posesti več rezidenc in drugih nepremičnin (Bled, Bohinj, Brdo, Kamniška Bistrica). Aleksander K., sin kneza Pavla, se še ni odrekel zahtevi, da mu vrnejo del posesti na Brdu pri Kranju …