Diamantna Marija in Anton

V teh dneh šestdeset let skupnega življenja - diamantno poroko - praznujeta zakonca Umbreht s Primskovega v Kranju.

Sedaj oseminosemdesetletni Anton in štiri leta mlajša Marija sta poročena že dolgih šest desetletij. Za njima je razgibana skupna življenjska pot, zlasti v njuni mladosti zaznamovana z revščino, kot posledico vojnega časa, ki ni prizanašal nikomur. Vseskozi sta morala trdo delati, vse pa sta zdržala z mnogo ljubezni, upanja in medsebojnega spoštovanja.

Marija je odraščala v Kranju v družini s štirimi brati, njena mati je že zgodaj postala vdova, tako so bile materialne razmere vse prej kot lahke. »Najhujše je bilo v obdobju vojne, vse je bilo na karte, še posebej težko je bilo priti do hrane,« se spominja še vedno vitalna Marija, ki se je izučila za šiviljo. S šivanjem se je ukvarjala vse nadaljnje življenje, še zlasti veliko je delala za kranjsko gledališče. Delo je bilo zahtevno, tako psihično kot fizično, vendar je Marija z veliko pozitivne energije prenesla vse napore.

Anton je svoja otroška leta preživel v Savinjski dolini v Andražu pri Polzeli. Pri štirinajstih letih se je začel učiti za slikopleskarja in že zelo mlad, kot vajenec pri znanem Hermanu Vašlu poslikal mnoga znamenja in cerkve. Leta 1940 je končal vajeniško dobo, začela pa se je vojna in mladega Antona so prisilno mobilizirali v nemško vojsko, tako da ga je vojna vihra vodila vse od Salzburga, Münchna pa do ruske fronte, kjer je pristal v ujetništvu do konca vojne, čudežno preživel vse strahote in se skorajda neprepoznaven vrnil v Kranj, kjer je živel nekaj časa pri svojem bratu.

V začetku petdesetih je spoznal Marijo in po nekaj letih sta se poročila, civilna poroka je potekala v Kranju, cerkvena pa na Brezjah. Na Primskovem sta z mnogo odrekanja zgradila hišo, v kateri sedaj živita že skoraj štirideset let. Vsa leta sta vestno delala in s skupnimi močmi prebrodila mnoge težave, ki jih je povzročal birokratski sistem. Imata dva otroka – sina Vojka in hčerko Jano, upravičeno pa sta zelo ponosna tudi na vnukinjo Anjo in vnuka Gregorja.

V upokojenskih letih si krajšata čas s sprehodi, prebiranjem časopisov – na Gorenjski glas sta naročena že več kot petdeset let, Anton pa uživa v filigranskem barvanju svile. Navkljub temu da je Anton zaradi dveh infarktov že nekaj časa na vozičku, sta oba še vedno polna energije, bistra in vedra. Diamantni par bo častitljivo obletnico praznoval v družinskem krogu, še naprej pa se bosta veselila vsakega novega dne.