S svojim denarjem in rokami

Bi verjeli povprečnemu najstniku, ki bi razlagal, da mu zadnje čase gradnja njegove hiše vzame kar precej časa? Danes šestdesetletnemu Metodu Žaklju iz Žirov bi leta 1967 morali verjeti. Pri petnajstih se je odločil, da bo gradil. In v dveh letih je hišo tudi dogradil.

S fotografije nas gleda simpatičen mladenič, mogoče nekoliko resnobnega, a tudi navihanega pogleda. Kot bi nam, dvomljivcem, želel reči: »Hiša za mojim hrbtom je moja hiša. Čigava pa, saj jo sam gradim, s svojimi rokami in svojim denarjem.« Mladi Žirovec Metod Žakelj jih je leta 1968, ko se je fotografiral za dvostransko reportažo z naslovom Mladi žirovski graditelj v takrat zelo brani reviji Tovariš, dopolnil komaj šestnajst. Bi danes v armadi dijakov drugih letnikov srednjih šol našli njemu podobnega? Nekoga tako posebnega, kot je bil pred več kot petinštiridesetimi leti Metod.

Nanj so Žirovci danes ponosni, saj so njegovo zgodbo uvrstili tudi na osrednjo muzejsko razstavo Žiri in Žirovci skozi čas. Gradnja lastnih hiš je namreč ena od posebnosti Žirov(cev). Od sredine 50. do sredine 70. let, ko se je največ gradilo, je zraslo več kot dvajset novih hiš na leto, vseh novih zasebnih hiš pa se je po 2. svetovni vojni zgradilo več sto. Graditeljska vnema je bila menda tako velika, da je zgraditev svoje lastne nove hiše postala tako rekoč vprašanje časti. Ali kot je pred leti ob priložnosti zapisala žirovska pisateljica Milena Miklavčič: »Hiše so zgradili tudi taki, ki so bili zelo revni in so gradili skoraj iz nič in po načelu »Če ba un, bam tud jest!«.« Metod je gradil iz nuje. Tako kot takrat novinarju Tovariša, Metod pove tudi danes: »Bilo je zaradi pijače, ki mi je zamorila otroštvo. Oče nas je dostikrat sredi noči metal iz postelje, zato sem že kot otrok sanjal o tem, da bom nekoč na svojem, kjer me nihče ne bo imel pravice poditi iz hiše.«

Ves denar je šel v hišo
»Ne za šolo pa nisem bil, sem jo kaj kmalu »zabušil« in končal le šest razredov. Po Žireh sem raznašal Dnevnik in Nedeljskega in sanjaril o svoji hiši.« Tako je leta 1967 stopil do Franca Kavčiča starejšega, znanega žirovskega gostilničarja Katrnika, če bi tudi zanj imel kakšno parcelo naprodaj. Metod se dobro spominja pogovora s prodajalcem: »Všeč mi je bilo, ker me je resno jemal, čeprav sem bil še otrok, saj sem takrat imel komaj dobrih štirinajst let. Parcela je stala 420 tisoč dinarjev, s Katrnikom pa sva se dogovorila, da mu bom vsak mesec prinesel 20 tisoč dinarjev, ki sem jih zaslužil pri časopisu. Dal mi je tako rekoč brezobrestno posojilo in niti enkrat nisem pomislil, da bi me »okoli prinesel«. Dober človek je bil,« se spominja nekoč mladi graditelj, danes pa vitalen šestdesetletnik: »Dogovorjena sva bila, da prepis narediva, ko bo vse poplačano. Mislim, da sem mu skoraj dve leti odplačeval.«

Vmes pa se je Metod že lotil gradnje. Še isto pomlad je sam izkopal temelje, jeseni so zabetonirali prvo ploščo, naslednje leto pa je bila hiša pod streho. Prvo posojilo je sicer vzela njegova mama, saj ga mladcu na banki sploh ne bi dali, čeprav je vseskozi delal in prihranil vsak dinar od tega. Največ je delal sam, saj ni imel denarja, da bi plačeval delavce. »Vsak dan sem v kamnolom v Sovro hodil lomit kamenje za temelje. Les za grušt sem si zaslužil, ko sem eno celo poletje služil pri Lipniku v Goropekah, izdeloval pa sem tudi strešnike za mnoge žirovske strehe in tudi svojo seveda. Po osemdeset opek sem naredil na noč, čez dan pa sem delal v Alpini. Od petih do enih sem mazal čevlje v tovarni, popoldne sem pa malto mešal naokrog. Včasih sem kar stoje spal. Kakšne tri mesece je to trajalo. Tisto leto sem pomagal zidati vsaj petindvajset »plat«, ko sem delal svojo, pa so drugi vrnili pomoč.« Metod je pravi »hundertkunstler«, vsega se loti, če še ne zna, se nauči od drugih in … drugo ploščo je že sam »zašolal«, od zidarjev pa se je naučil tudi »rajhanja«, saj je notranjost cele hiše kar sam obrajhal. »Se je včasih reklo – ker je čevlar, je tud zidar.«

Ko so mu pripeljali prvi tovornjak peska, se je ta vdrl v razmočena tla takoj, ko je kakih sto dvajset metrov od parcele zapeljal z utrjene ceste, Pesek je šofer stresel kar tam in Metod ga je potem s »karjolo« vsega zvozil do parcele. »Velik sem naredil s svojimi rokami in z njimi odslužil marsikateri gradbeni material.«

Kaj se je naredilo tudi mimo načrta
»Na krajevnem uradu so ponujali tri vrste načrtov in katerega koli je kdo že izbral, je vselej pri zadnjem nadstropju malo dvignil, da v hiši ni bilo pobitih stropov. Marsikatero prvo nadstropje je bilo deloma zgrajeno na črno,« se temu danes smeji Metod, njegova žena Olga, ki nam v pogovoru dela družbo, pa dodaja: »Tok kt s jemu, za tok s naredu,« in nadaljuje, če nisi imel za dobre tramove, si pa mal slabše kupil. »Zidati sem začel eden prvih, končal pa pri zadnjih. Zato, ker enostavno ni bilo denarja,« dodaja Metod, ki se je v hišo vselil skupaj z mamo in ses­tro. Spominja se, da so zadnji dan, preden je šel v vojsko, v hiši dobili električni priključek.

Kako so nanj gledali Žirovci, predvsem pa njegovi vrstniki. Prepričan sem, da se jim je zdel malo čuden. »Prav resno me niso jemali. Medtem ko so oni igrali nogomet ali se sprehajali naokoli, sem jaz delal. Tudi ob sobotah in nedeljah.« Edina zabava, če temu lahko tako rečemo, mu je bilo igranje v Pihalnem orkestru Alpina. Kar nekaj let je igral v njem, še kot otrok tudi v skupini Metuljčki, in kasneje na številnih porokah in obletnicah. »Najprej sem igral tenorsko tubo, pa je dirigent rekel, da imam premalo sape, da bo zame boljša pozavna …«

Po poroki leta 1977 sta si v hiši, nekoč je nosila številko Stara vas 220 (danes pa je Čevljarska 21), Metod in Olga ustvarila družino, po več kot dvajset letih dela v Etiketi pa sta se leta 1992 odločila za lastno podjetje. Tudi v poslu sta začela po Metodovi »metodi«, z lastnimi rokami, pridnim delom in skrbnostjo pri denarju. Nekoliko sta poglobila garažo v hiši, kupila prvi stroj za izdelavo etiket … in delala naprej vse do podjetja, ki je zadnjih trinajst let delovalo na Godešiču, kamor sta se leta 1999 preselila z družino. Delala sta toliko, kot sta zmogla, nikoli preveč, da ne bi zamudila naročnikovih rokov. Zdaj sta oba kak­šno leto že upokojena in sta si dom spet uredila v Žireh. »Hiša, v katero se bova z Godešiča kmalu za stalno preselila, je že tretja, ki sem jo gradil. A tokrat povsem drugače kot prvo in drugo. Sva pa tudi tukaj marsikaj postorila sama,« z nasmeškom pove Metod. Kupila sta staro hišo nekdanjega zobozdravnika in tam dala postaviti montažno hišo. Samo za njiju. Lepo se vidi iz dnevnega prostora čez polje tja proti Goropeškemu griču in dlje proti žirovskim skakalnicam. V Stari vasi v hiši, ki jo je pred petinštiridesetimi leti zgradil Metod, zdaj živi hči Tanja z družino.

Po svoj mir nazaj v Žiri
»Veliko sva dala skozi v najinih skupnih letih, zdaj sva si zaslužila svoj mir. Zdaj ga imava tukaj, v Novi vasi,« Metod in Olga povesta tako rekoč v en glas. »Sem si bom prinesel klavir in se ga bom znova začel učiti. V mladih letih sem začel pri Antonu Jobstu, a potem sem klavir opustil. Ni bilo časa zanj,« dodaja Metod, da sta si kupila skuter in se z njim zapeljeta naokrog. »Zdaj postajava povsem običajna upokojenca,« dodaja Metod, o tem, ali bi se tudi danes, če bi jih imel petnajst, lotil gradnje hiše, pa: »Danes so sicer drugačni časi. Ampak če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem takrat naredil prav. Tudi zdaj bi naredil enako.«