Najprej je bil v glavi film

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. januar 2013 / 06:00

Kranjska gimnazijka Lara Ekar Grlj je prejela letošnjo srednješolsko Grossmannovo nagrado, ki jo za najboljšo zgodbo za kratki film podeljuje Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Žirija je med trinajstimi sodelujočimi izbrala tri nagrajence, najboljša pa je bila Larina zgodba z naslovom Softi.

Ko prideš domov iz šole, te starša najprej vprašata …?

»Običajno najprej mami vpraša, če je kaj novega. S tem najbrž misli na ocene. Ponavadi odgovorim, da nič, kasneje pa se spomnim, da sem le bila vprašana pri tem in tem predmetu. Pri očiju se potem vse to ponovi. Lahko bi rekla, da sta pri tem zelo usklajena. Najbrž nič drugače kot pri drugih srednješolcih.«

O tem ne dvomim. Ni pa ravno običaj pri tvojih letih napisati zgodbo za kratki igrani film, jo poslati na natečaj in na njem zmagati. Kaj te je spodbudilo k pisanju o temah, za katere odrasli največkrat mislimo, da mladih ne zanimajo preveč?

»Ravno tako razmišljanje je napačno. Nasprotno sem mnenja, da se v Sloveniji o temah, kot so enakopravnost istospolnih partnerjev, tujci, priseljenci, ali pa o pojavih pedofilije govori premalo. Ljudem je še vedno nerodno. Mnogi o tem sicer razmišljajo, a si ne upajo povedati na glas. Če bi se o tem govorilo več, bi bila družba bolj sproščena in tudi medčloveški odnosi bi bili boljši. Saj ne da bi se posebej zanimala za te stvari, spremljam pa poročanje v medijih in poslušam različna mnenja ljudi o teh stvareh. Če hočeš razumeti svet in današnje življenje, mu moraš slediti, ne pa živeti v navideznih zgodbah iz preteklosti.«

Od najstnice bi prej pričakoval zgodbo o prvi ljubezni in o drugih »tegobah« odraščanja …

»Takih in drugačnih najstniških zgodb je seveda veliko, a so si med seboj precej podobne. Zato sem se odločila za netipično temo za moja leta in za nekoliko drugačen pogled na družbo in svet, v katerem živimo.«

O čem govori zgodba, ki si ji dala pomenljiv naslov Softi?

»Na splošno zgodba govori o nestrpnosti do drugačnih, pomen pa v njej dobi tudi pregovor, da je treba najprej pomesti pred svojim pragom. Ljudje hočejo prikriti in zatreti lastne težave, hkrati pa druge z lahkoto obsojajo. Dva mlada avstralska fanta pomagata mlajši ženski Mili pri selitvi. V bloku, kjer živita, se spoznata tudi s starejšim gospodom, ki pa njune partnerske zveze ne razume in ne odobrava. Mila na to gleda drugače, zdi se ji celo »fensi«, ko se z njima sprehodi po ulici.«

Prostora si imela zgolj 3000 znakov oziroma eno tipkano stran?

»Če bi bilo malo več prostora, bi lahko kaj še dodatno razložila, a ne glede na to, všeč mi je bil izziv napisati kratko zgodbo. Čim več povedati s čim manj besedami.«

Zgodba ima odprt konec. Že res, da gospod v roke vzame fotoaparat in vrečko bonbonov Softi ter gre na igrišče …

»Ne, nikjer nisem direktno napisala, da je gospod pedofil, čeprav sem ob pisanju sama imela v mislih prav to. Zato konec zgodbe prepuščam bralcu oziroma gledalcu. Mogoče pa bo gospod otrokom res dal bonbone in potem šel naprej fotografirat recimo ptice v gozd.«

Ne dvomim, da si pri pisanju zgodbe razmišljala tudi »v slikah«, konec koncev gre za sinopsis, podlago za scenarij kratkega filma?

»Vselej, ko berem ali pišem, si vse skupaj v svoji glavi predstavljam v slikah. Če berem dramsko besedilo, si v mislih že izberem igralce za posamezne vloge. Predstavljam si celo njihove gibe, govor, dikcijo, točno vem, koga bi porabila za katero vlogo. Običajno si v svoji glavi naslikam gledališko predstavo ali film. V bistvu sem tokrat napisala to, kar sem že videla v svoji glavi.«

Misliš na slovenske igralce?

»Seveda. Veliko hodim v gledališče, največ v ljubljansko Dramo. Oče in mama poznata nekaj igralcev, scenaristov, režiserjev in sem tako imela priložnost spoznati Igorja Samoborja, Marka Mandiča … Nikoli ne bom pozabila, ko mi je rekel, ko enkrat vstopiš na AGRFT, nikoli več ne moreš ven iz tega. Izvrstni igralki sta Polona Juh in Nataša Barbara Gračner … Slovenija ima veliko odličnih igralcev.«

Oče Božo je režiser, mama Nuša piše scenarije, nasvetov in izkušenj si zagotovo deležna tudi z njune strani?

»V naši hiši se res veliko govori o gledališču, filmu. Zadnja leta z zanimanjem spremljam, kako nastajajo scenariji za dokumentarne filme, ki jih delata: od prvih zamisli do gradnje zgodbe in končnega izdelka, ki ga pozneje vidimo na televiziji. Dokumentarec o Roku Petroviču je bil recimo zame nekaj posebnega, poslušala sem, kako sta se pogovarjala o svojem delu. To je pri nas del vsakdana. Sem in tja pa sem kdaj tudi bila opazovalka na različnih snemanjih, sodelovala pa sem tudi pri snemanju nadaljevanke Anica.«

Tvoja prva ljubezen je vendarle balet …

»Balet plešem že deseto leto. Začela sem v Kranju, zdaj pa že sedmo leto plešem na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Lani sem imela nekaj težav s kolenom. Res pa v teh letih ni manjkalo nastopov v mariborski operi, v Cankarjevem domu, nazadnje na Božičnem koncertu Simfonikov RTV. Že dlje časa pa je v mojih mislih tudi študij gledališke režije na AGRFT. Spremljam spletno stran akademije in tako sem tudi našla pot do tega razpisa.«

Nagrada bo zagotovo referenca, ko se boš čez dve leti vpisovala na akademijo …

»Do tam je sicer še kar nekaj časa, upam pa, da bo tako. Nagrada je vsekakor potrditev, da delam v pravi smeri.«

Bi bila vesela, če bi posneli kratki film po tvoji zgodbi?

»Seveda bi bila vesela, sploh da bi imela možnost, da bi ga lahko režirala sama. Da bi bil film, kot sem si sama zamislila.«

Ko bo tvoj oče tole prebral, zagotovo ne bo mogel reči ne …

»Mogoče pa res. Kdo bi vedel. Oči je zelo nepredvidljiv.«