Škof, ki je Slovence prosil odpuščanja

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. januar 2013 / 06:00

Krški oziroma celovški škof Alois Schwarz se je zapisal v zgodovino, ko je 15. aprila lani pri maši v celovški stolnici prosil koroške Slovence za odpuščanje zaradi vedenja Cerkve po njihovi vrnitvi iz pregnanstva po drugi svetovni vojni.

Škof Alois Schwarz, ki je bil rojen v Nižji Avstriji in je bil junija lani star 60 let, je prevzel vodenje krške oziroma celovške škofije (do 18. stoletja je bil sedež škofije na Krki/Gurk, nato pa je bil prenesen v Celovec, vendar se je staro ime škofije obdržalo – op. p.) leta 2001. Dotedanji dunajski pomožni škof je prinesel v koroško katoliško Cerkev svežino in stvarnejši pogled na koroško stvarnost. Tudi glede Slovencev in slovenskega bogoslužja, ki mora po njegovem prepričanju izražati sožitje med obema narodoma v deželi in prispevati k ohranitvi slovenskega jezika tako v Cerkvi kot v javnosti. Zaradi tega je bil v prvih letih škofovske službe na Koroškem deležen številnih kritik in napadov, tudi od pokojnega deželnega glavarja Jörga Haiderja. V koroško zgodovino pa se je še posebej zapisal 15. aprila lani ob spominu na 70. obletnico izgona skoraj 1000 koroških Slovencev v nemška koncentracijska taborišča. Del žalostnega spominjanja je bila tudi maša v celovški stolnici, na kateri je škof v pridigi priznal napake koroške cerkve v odnosu do koroških Slovencev in jih prosil za odpuščanje zaradi krivičnega, celo sovražnega odnosa katoliške Cerkve do njih po vrnitvi iz pregnanstva. S tem je posredno priporočil koroški deželni in lokalni politiki, naj prizna svojo brezbrižnost in brezsrčnost do svojih slovensko govorečih sosedov.

»To sem storil iskreno. Teh besed ni bilo v rokopisu pridige. Veliko sem prebiral osebna življenjska pričevanja izseljencev. In to ne samo enkrat, ampak večkrat, da bi lahko lažje dojel vmesne tone teh pričevanj. Vse to me je osebno zelo prizadelo, kajti več kot jasno se je pokazalo, da so ti ljudje od danes do jutri morali zapustiti dom samo zato, ker so govorili drug jezik. Tu je deloval za človeka uničevalen režim, ki je preganjal ljudi samo zaradi jezika in kulture, kot je preganjal ljudi zaradi religije in podobno. Ljudje, ki so to pretrpeli kot otroci, danes še živijo med nami, tudi v stolnici, v klopeh in ob oltarju. Ob branju pričevanj mi je najbolj ostal v spominu stavek neke matere iz Roža, ki je po vsem, kar je pretrpela, najprej dejala: Bog jim odpusti. Začel sem razmišljati, kako na simbolni ravni popraviti krivico, ki so jo mnogi občutili zaradi takratnega ravnanja Cerkve. Slovenski duhovniki so mi že večkrat rekli, da bi bilo treba glede tega izreči kakšno besedo sprave. Ob spominu na izgnanstvo mu je postalo jasno: zdaj je čas za besedo in dejanje sprave,« je opisal razloge za svojo sočutno pridigo. »Cerkev ima dolžnost, da se zavzema za to, da se slovenščina ohrani kot materinščina in ne le kot priučen jezik. Skrbi me nazadovanje uporabe slovenščine v javnosti. S tem se veča nevarnost, da bosta iz naših krajev izginila kultura in jezik, ki sta del avstrijske in koroške zgodovine in kulture,« je še povedal škof.