Štefan v svojih prsih nosi tuje srce

Med nami so ljudje, ki jim je bilo življenje dvakrat podarjeno. Eden takšnih je Štefan Kračun Horbec iz Domžal, ki že trinajst let živi s presajenim srcem. Njegova življenjska zgodba je pred kratkim izšla pri založbi Forma7, pod naslovom Varuh srca jo je zapisala Alenka Steindl. Knjiga orisuje njegovo življenje do nevarne bolezni in po njej.

Če bi vedel prej, kaj ga čaka, bi zagotovo drugače ravnal in veliko resneje jemal družinsko nagnjenost k srčno-žilnim boleznim. Njegov stari oče je umrl pri 48 letih zaradi srčnega infarkta. Prav tako v tej starosti je veliko pozneje umrl tudi njegov mlajši brat. Pri petdesetih letih je infarkt vzel očetovo sestro, oče in mati pa sta v starejših letih umrla zaradi kapi. Pri Štefanu sta nekoliko zvišan krvni tlak in holesterol v krvi nakazovala, da ga morda čaka podobna usoda. Stresna služba je prispevala svoje.

Svoje življenje vsa leta po presaditvi odgovorno živi do darovalca, ki mu je podaril srce, do njegove družine, do medicinskega osebja, ki ves ta čas skrbi zanj, ter do svoje družine in sebe samega. A ni lahko. Kot priznava v omenjeni knjigi, je pričakoval preveč. Predstav­ljal si je, da bo tako, kot vidimo v filmih: ljudje s presajenim srcem zaživijo zdravo in srečno, bolj kot pred boleznijo. A v resničnem življenju ni tako. Zdravila za zaviranje imunskega sistema in še množica drugih, brez katerih transplantirani ne more, imajo vrsto stranskih učinkov, ki so pri nekaterih manj, pri drugih pa bolj izraziti. On je med slednjimi.

Kako se spominjate usodnega dogodka, ko vas je izdalo srce?
»Leta 2001 smo bili za prvomajske praznike z družino na vikendu v vasi Greda v hrvaškem Zagorju, odkoder sem doma. Vstal sem zgodaj, da bi se sprehodil po vinogradu in pogledal, ali je treba še kaj postoriti. Takrat me je nenadoma obšla močna slabost. Star sem bil natanko 48 let. Najprej sem pomislil, da gre za kakšne težave z želodcem, ki sem jih občasno zaradi stresne službe imel že prej, in da se bo stvar umirila. Žal pa se je samo še stopnjevalo, bil je namreč srčni infarkt. Čutil sem neznansko bolečino v prsih, ki se je nadaljevala v levo roko, in za trenutek sem celo izgubil vid. V 48. uri je prišlo do tahikardije prekatov – namesto da bi srce normalno utripalo, je začelo utripati zelo hitro oziroma že kar migetati. K sreči je bil dežuren izkušen kardiolog ter me rešil z osmimi elektrošoki.

Postinfarktno stanje se je nadaljevalo v dekompenzacijo srca, kar pomeni, da srce ni bilo več zmožno zadostnega črpanja krvi. Kriva je bila močna okvara srčne mišice in ta se je s časom še stopnjevala. V varaždinski bolnišnici se je takrat infarkt zdravil še na klasičen način, z zdravili, podobno tudi po slovenskih bolnišnicah, razen v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, kjer so že uporabljali koronografijo in odmašitev zamašene žile. Če bi bil namreč takrat v 45 minutah po dogodku pripeljan v Ljubljano in bi mi tam odmašili žile, ne bi utrpel takšnih posledic. Vse je bilo že pripravljeno za helikopterski prevoz, vendar so zdravniki presodili, da tega ne bi preživel. S tem se nikoli nisem obremenjeval, saj mi je povsem jasno, da je ta čas zelo kratek, tudi če bi bil ob infarktu doma, v Domžalah.«

Tako ste se torej znašli na oddelku intenzivne nege v Kliničnem centru.
»Ja. Naslednji dan je bil opravljen pregled koronografije. Zdravniki so ugotovili stenozo. Ta je bila takoj odpravljena, žilo so odmašili, vendar pa je bila poškodba srčne mišice trajne narave in se ni dala odpraviti. Moje srce od takrat nikoli več ni delalo dobro.«

Kako ste živeli od tistega časa?
»Od bolnišnice do bolnišnice, od zdravilišča do zdravilišča. Skušal sem čim več narediti zase. Telovadil sem in hodil, kolikor se je dalo. Novembra pa sem bil uvrščen na listo za transplantacijo. Takrat sem zdravnike vprašal za prognozo. Povedali so mi, da mi ostaja le še šest mesecev življenja. Uvrščen sem bil torej v četrti, najslabši funkcijski razred. Življenje se mi je iztekalo, ko sem 17. aprila ob desetih zvečer dobil telefonski klic. Vprašali so me, ali sem pripravljen za transplantacijo.«

Ste bili?
»Ko te pokličejo na operacijo, ni lahko, čeprav pravzaprav živiš ves čas v tem pričakovanju. Bilo mi je slabo od strahu. Ko pa sem prestopil vrata kliničnega centra, je strah minil. Pogovarjali smo se o tem, kdaj se bom nasled­nji dan zbudil in kako se bom po tem počutil. Počutil sem se seveda slabo, čeprav sem se dobro zavedal, da je operacija, ki jo je vodil dr. Kneževič, za mano.«

Kako pa je potekalo okrevanje po tem?
»Zdravila proti zavračanju presajenega organa so mi v začetku povzročala slabost. Po približno enem mesecu sem odšel na rehabilitacijo v Šmarješke Toplice in zdrav­ljenje tam mi je zelo pomagalo odpraviti bolečine v prsnem košu. Ko sem videl, da je bitka za življenje dobljena, sem si takoj začel postavljati previsoke cilje. Žal. V tistem času sem opravil manjkajoče izpite na Fakulteti za organizacijske vede in diplomiral. To me je psihično utrudilo in takrat je prišlo do rahlega zavračanja srca. Leto po transplantaciji pa sem izgubil vid zaradi tromboze. Bil sem tudi dvakrat operiran na levem očesu zaradi glavkoma, ki je nastal kot posledica zvišanega očesnega pritiska. To seveda ni imelo zveze s srcem, z zdravili, ki sem jih jemal, pa. Najrazličnejše težave so se vrstile še naprej.«

In danes?
»Počutim se popolnoma zdrav. Vendar pa do potankosti upoštevam navodila, ki mi jih dajo zdravniki. Drugače pri nas, transplantiranih, ne gre. Moj dan se začne nekoliko pred šesto uro zjutraj, ko vzamem prva zdravila. Vstanem, zajtrkujem, druga zdravila pojem po zajtrku. Potem grem ven hodit za dve uri, vmes vzamem tretja zdravila. Ko se vrnem domov, eno uro telovadim. Potem grem v trgovino in skuham kosilo. Tudi popoldne se odpravim na enourni sprehod. Poleg tega je veliko opravil tudi na vrtu in okoli hiše.

Zelo bi rad pohvalil zdravniško ekipo, ki se ukvarja z nami, transplantiranimi, v Kliničnem centru v Ljubljani: dr. Bojana Vrtovca kot vodjo, dr. Renato Okrajšek, dr. med. as. Gregorja Poglajena, dr. Mirana Šebeštjena. Ne glede na to, ob kateri uri pokličemo, vedno dobimo potrebne informacije. Zaradi tega se bolniki počutimo varni in smo gotovi, da bo naša težava, če bi do nje prišlo, pravočasno rešena. Zares sem jim hvaležen.«

V spomin darovalcu je napisal tole:

»Bila je tiha aprilska noč, ko prebujena narava svoje najlepše vonje razdaja.

Vse je kipelo od življenja, a najine izmučene zvezde so še komaj vidno utripale na nebu.

Te noči, dragi moj neznani prijatelj, jih je prešinilo spoznanje, da so preslabotne in da se bliža čas, ko bo treba zapustiti te modre nebeške doline, kreniti z zadnjim bliskom proti zemlji, potem pa za vedno izgubiti iskrivost, svetlobo in radost življenja. Božja dobrota in pomoč pa sta bili močnejši in takrat je na aprilskem nebu zasijala nova – velika in čudovita – tvoja in moja zvezda.

Drobna iskrica, ki je preletela nebeško prostranstvo, je naznanila, da je v moje izmučeno telo vstopila tvoja neizsanjana mladost. Solze tvojih domačih naj bi manj bolele ob spoznanju, da še vedno živiš na drugem koncu te lepe in drage nam dežele in da se skupaj z mano veseliš vsakega novega jutra in novega dne, ki je pred nama.

Ko skupaj korakava v nova in nova jutra, spoznavam vso tvojo igrivost, ljubezen do morja, planin, ravnic in zelenih gričev, po katerih se vijejo vinogradi. Spoznavam tvojo mehko dušo, ki si jo v ponos svojih najbližjih nesebično razdajal. Zadnjič, ko sem iskrici, ki je ob najinem snidenju ugasnila za vedno, prižgal svečo, mi je roka zadrhtela, telo je preletela čudna tesnoba. Občutek, da jo prižigam samemu sebi, je bil za trenutek zelo grenak. A igriv žarek svetlobe me je prepričal, dragi moj prijatelj, da sem svečo prižgal le v imenu najine zmage, najinega srečnega snidenja. Svetloba in toplota ognja sta naju prepričala, da obstaja novo – tvoje in moje življenje – oziroma najin jutri.

Ti in jaz, jaz in ti – združena v dobroti – za vedno skupaj.«