Čemu domoljubje?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. januar 2013 / 06:00

V minulem letu smo bili priča pravi poplavi domoljubja. Na državnih proslavah, koncertih in drugih prireditvah po vsej državi, v javnih polemikah in še kje. Kako razložiti to dejstvo? Katera kitica Zdravljice je času bolj ustrezna? Druga, ki oživlja naš slovenski svet, ali sedma, ki nazdravlja tudi drugim narodom? Je sedanjemu trenutku bolj primeren patriotizem ali internacionalizem, v novi pojavni obliki imenovan globalizem? Če bi sodili po programu »prvega festivala slovenske domoljubne pesmi«, ki se je zgodil 16. decembra 2012 v Kočevju po zamisli Toneta Krkoviča in po dejstvu, da je v prvi vrsti sedel njegov nekdanji soborec in sedanji predsednik vlade, je odgovor jasen. Domoljubno naravnanost vladne strani potrjuje tudi govor predsednika vlade na osrednji proslavi pred dnevom samostojnosti; program te proslave pa je zasnoval Janšev dvorni pesnik Tone Kuntner. Je torej domoljubje tista drža, ki bo pomagala rešiti naše sedanje probleme?

»Podnevi bomo prodajali premoženje, zvečer pa peli domoljubne pesmi in poslušali domoljubne romantične misli, kakršne je zapisal predsednik vlade v svoji božično-novoletni poslanici …« Tako je protislovnost aktualnega dogajanja komentiral prof. dr. Jože Mencinger (v Mladini, 4. januarja 2013), priznani slovenski ekonomist in jeseniški rojak. Potem ko je Ustavno sodišče RS pod predsedstvom prof. dr. Ernesta Petriča (tržiškega rojaka) prepovedalo referendum o Zakonu o slovenskem državnem holdingu, se nam namreč obeta velika razprodaja preostalega državnega premoženja. Je to v času, ko je cena tega premoženja najnižja doslej, domoljubno dejanje?

Domoljubje samo po sebi je nekaj dobrega. V zgodovini te nacije so bila obdobja, ko ni bilo samo dobro, ampak tudi nujno. Ob koncu prve svetovne vojne, denimo, ko so velike sile naš narod, ki je dotlej živel v eni, razdelile med štiri nove države. Podobno je bilo v letih 1941–1945, ko smo bili razkosani med tri okupatorje. Domoljubje in domoljubne pesmi so odigrale veliko vlogo v letih ob osamosvajanju Republike Slovenije, ko se je nova država ločevala od prejšnje, ki je bila večnacionalna, po duhu pa je pripadala ideologiji proletarskega internacionalizma in politiki neuvrščenosti. Skratka: poudarjeno domoljubje je bilo zlasti potrebno in smiselno v časih, ko je bil ta narod ogrožen od zunaj. Zdaj pa smo Slovenci znova v enem od tistih, za naš narodni značaj prav tako značilnih obdobij, ko sprti kot še nikoli ogrožamo predvsem sami sebe, od znotraj.

Če bi vlado sodili po proslavah in govorih njenega predsednika, se kaže kot izrazito domoljubna. Če na vse skupaj pogledamo še v luči namere, da premoženje, ki je zdaj še v javni lasti, razproda tujemu kapitalu, je slika povsem drugačna. Kot da bi se ponavljalo leto 1941. Takrat se je vladajoči del naroda priklonil okupatorju, del pa se je odločil za upor. Tudi danes del naroda svoje nezadovoljstvo izkazuje v javnih protestih in stavkah, vladni del pa se uklanja diktatu mednarodnega finančnega kapitala. Vse hujši rezi v javno porabo in prodaja premoženja naj bi bili nujni, druge rešitve naj bi sploh ne bilo. Res ne?

V prihodnjih dneh in tednih bo tisti del naroda, ki razmišlja drugače kot vladni del, zboroval na trgih in ulicah, v nedeljo pa še v Dražgošah. Razklanost znotraj naroda se znova približuje usodnemu obsegu. To dejstvo je treba razumeti, hkrati pa upati, da najdemo rešitve, ki bodo v prid te nacije kot celote in ne le enemu od njenih delov. Domoljubje mora biti splošno in iskreno in ne le fasada za prikrivanje nečednih poslov.