Tvegajo tudi svoja življenja

Čeprav je gorska reševalna služba na Jezerskem uradno stara le dve desetletji, pa Jezerjani iz gora rešujejo že polno stoletje. Predsednik leta 2006 ustanovljenega društva GRS Jezersko je Drejc Karničar iz znane družine gornikov, alpinistov in reševalcev.

Kako je torej z začetki gorskega reševanja na Jezerskem?

»Jezerski gorski reševalci v jubilejnem letu Slovenske gorske reševalne službe zaznamujemo dvajset let organiziranega samostojnega delovanja. V resnici pa se je začelo že leta 1913, ko je bila organizirana za tiste čase velika reševalna ekspedicija na ledeniku pod Skuto. Takrat je bil to še zelo obsežen ledenik z velikimi razpokami in iz ene od njih so reševali ponesrečenega planinca. V dvajsetih letih je reševalno delo vodil takratni oskrbnik Češke koče in gorski vodnik Jernej Krč in na Jezerskem je bila izpostava GRS. Ko je na Jezerskem služboval učitelj, Kamničan Pavle Kemperle, je organiziral planinsko društvo, alpinistični odsek in reševalno skupino, ki je bila nekaj let aktivna. Ko je šel kot učitelj drugam, je dejavnost zamrla. V šestdesetih letih je naš atek Andrej Karničar postal oskrbnik Češke koče in hkrati član kranjske GRS. Vzpon dejavnosti prinese v sedemdesetih letih Jože Žvokelj, mentor mladinskemu odseku najprej, nato alpinističnemu odseku in plezalcem. Mladi jezerski alpinisti in alpinistke so bili v osemdesetih letih pogosto prvi pri ponesrečencih v naših gorah. Po tragediji nizozemskih planincev leta 1986 je bila formirana reševalna skupina znotraj kranjske postaje, ki jo je sestavljalo devet Jezerjanov. Omenjena reševalna akcija je bila tudi moja prva akcija, v njej sem sodeloval kot šestnajstletnik. Leta 1991 smo na Jezerskem ustanovili samostojno reševalno postajo, leta 2006 pa samostojno društvo GRS.«

Ali drži, da je skoraj vsak drugi Jezerjan tudi gorski reševalec?

»Glede na to, kako malo nas je na Jezerskem, je tudi na področju gorskega reševanja težko vzdrževati neko kritično maso. Pričakovali bi, da je nekdo, ki je aktiven v alpinističnem odseku, potencialno tudi gorski reševalec. V resnici pa ni tako enostavno. Deluje nas od 17 do 20, danes nas je denimo aktivnih 19.«

Vsekakor pa lahko potegnemo enačaj med gorskim reševanjem in družino Karničar?

»Kot sem povedal, je bil že atek, nekdanji oskrbnik Češke koče, predan gorski reševalec, vključen v GRS Kranj. Reševalci pa smo tudi vsi njegovi otroci: Ido, pokojni Luka, Irma, Davo in jaz. Trenutno sva aktivna še Davo in jaz, Irma in Ido pa sta že med veterani, častna člana.«

Kako se vključujete v akcije gorskega reševanja, saj ste verjetno vsi v službah in niste ves čas na razpolago?

»Hvala bogu je večina intervencij za vikende, saj smo med tednom vsi v službah. Vse alarmiranje poteka prek centra za obveščanje, kamor pokličejo z mesta nesreče. Nato s centra za obveščanje pokličejo mene kot predsednika, skličem reševalce in odločimo se za način poteka akcije, da vidimo, ali je še koga treba vključiti vanjo. Začenjamo pa vedno v naših prostorih v stavbi Storžič, kjer imamo skladišče, opremo, tu imamo sedaj res dobre pogoje.«

Kolikokrat ste od nesreče Nizozemcev, ki je bila vaš ognjeni krst, reševali vi osebno?

»Nimam jih preštetih, sem pa pri večini zraven od svojega šestnajstega leta.«

Ste naslednik svojega brata Luka, prvega predsednika GRS na Jezerskem, ki je izgubil življenje med vajo gorskih reševalcev na Okrešlju. Kako ste ga doživljali, kaj vam pomeni?

»Luka, prav tako pedagog po poklicu, mi je vzornik na več področjih, tako v organizacijskem smislu, pri vodenju GRS, glede splošnega družbenega angažmaja, družbene aktivnosti, sodelovanja v skupnosti (bil je tudi pobudnik samostojne občine Jezersko), na kulturnem in političnem področju. Tudi on je bil zelo prodoren na vseh področjih. Tako s ponosom nadaljujem njegovo tradicijo in sledim njegovim vrednotam.«