Zgodba o močni volji do življenja

Tone Rajsar iz Šmartnega v Tuhinju, dolgoletni svetnik občine Kamnik, se po hudi prometni nesreči počasi vrača v aktivno življenje.

Štiriinpetdesetletni Tone Rajsar je na Kamniškem, sploh v Tuhinjski dolini, dobro znano ime. Kar štiri mandate je bil svetnik kamniškega občinskega sveta, v tej funkciji pa zaslužen za številne pridobitve celotne doline. Osem let je bil tudi predsednik Krajevne skupnosti Šmartno v Tuhinju, prav toliko časa poveljnik domačega prostovoljnega gasilskega društva, ob vsem tem pa tudi predsednik KUD Ivan Cankar Šmartno v Tuhinju, ki upravlja z letnim gledališčem v peskokopu pod Kostavsko planino, za katerega je najbolj zaslužen prav Rajsar.

Skoraj trideset let je delal v kamniškem Titanu, ob službi in delu v društvih pa je vedno našel čas za prostovoljno delo - s polaganjem keramičnih ploščic je vrsto let brez pomislekov in brezplačno pomagal številnim ljudem blizu in daleč, tudi v akciji za pomoč tistim otrokom, ki so v prometni nesreči izgubili oba starša. A junija leta 2009 se je njegovo življenje v trenutku obrnilo na glavo. V poznih večernih urah je na kamniški obvoznici na motorju silovito trčil z vinjenim voznikom osebnega avtomobila, ki mu je izsilil prednost, in hudo poškodovanega so odpeljali v bolnišnico. »Prav ničesar v zvezi s tem dnem se ne spominjam, pravzaprav se mi je spomin izbrisal za kar tri mesece. Dvajset dni sem bil v komi, ter nato še šest mesecev v bolnišnici. Bil sem tako hudo poškodovan, da se je po Kamniku in naši vasi že govorilo, da sem umrl, in v gostilnah so me v pogovorih že pokopavali. Moja žena je celo dobila pet žalnih telegramov,« se danes spominja najtežjega obdobja svojega življenja. Po zahtevnem zdravljenju je sledila še bolj zahtevna rehabilitacija. »Vsega sem se moral naučiti na novo - pisati, govoriti, hoditi. Vsak dan sem moral pojesti pest tablet, zaradi poškodb sem več mesecev lahko ležal samo na hrbtu in imel zato več preležanin. Psihiatri so mi pomagali, da se mi je spomin sčasoma začel vračati, in hvala vsem zdravnikom, ki so mi tako pomagali. A malokdo je verjel, da bom spet kdaj hodil. Z invalidskega vozička sem sčasoma prešel na bergle, zdaj pa lahko hodim že brez in tudi sicer se vračam na stare tirnice. Le izredna volja do življenja in takratna dobra fizična pripravljenost sta mi pomagali, da sem danes tu, kjer sem, saj resnično nikdar nisem obupal nad življenjem,« pravi Tone Rajsar, ki ga bogati tudi velik smisel za humor in neomajni optimizem. Dodaja, da si je vseskozi želel samo to, da bi spet lahko hodil, danes pa se že veseli dneva, ko bo lahko spet šel v hribe.

»Dočakal bom sto let,« nasmejan pravi v svojem stilu. »Nikdar si nisem želel, da bi nehal delati, a čeprav so me po nesreči invalidsko upokojili, ne bom obsedel doma in se smilil samemu sebi. Spet bom delal in tako kot pred nesrečo bom spet pomagal drugim - prav to mi bo v največje veselje. Tudi avto lahko spet vozim, spomladi pa si bom kupil motor, prav takšnega, kot sem ga že imel. Tudi za občinskega svetnika bom spet kandidiral, saj z zanimanjem spremljam vse, kar se po občini dogaja,« načrti kar vrejo iz njega. V zahvalo za okrevanje, s katerim je na dobri poti, in za spoznanje, kdo so njegovi resnični prijatelji, je na svojem zemljišču v Šmartnem, kjer si je uredil skromen vikend, postavil križ. Hvaležen je za drugo priložnost v življenju in je prepričan, da jo bo dobro izkoristil.