Župnik Pavle na domu Marije Udarjene

Ljubno je ena od najstarejših slovenskih božjih poti. Tu je bil dušni pastir Janez Jalen in v Ljubnem je pred dobrimi tristo leti zidar Gregor Eržen začel zgodbo o Mariji Udarjeni.

Ljubno na Gorenjskem (v Sloveniji sta še dva kraja s tem imenom, naše Ljubno pa naj bi dobilo ime po griču Luben nad vasjo - op. J. K.) je bilo stoletja ena od najbolj znanih slovenskih Marijih božjih poti. Marija je postala zavetnica župnije, ki združuje okrog 800 duš iz Ljubnega, Praproš in Posavca, šele v 16. stoletju. Pred tem je bil farni zavetnik Lovrenc, vas, ki je s cerkvijo prvič omenjena leta 1538, pa se je po njem imenovala Sveti Lovrenc v Leševju.

Leto 1692 je bilo za vas, v kateri so cvetele lončarska, keramična in tudi čevljarska obrt, prelomno. Med popravilom cerkve sv. Lovrenca so kip Marije Pomočnice shranili v lopi za cerkvijo. Pri popravilu je pomagal tudi zidar Gregor Eržen iz Kamne Gorice. Med hojo mimo kipa je stalno ponavljal, da ima Marija Pomočnica lepe oči, vendar ima njegovo dekle, tudi Marija, lepše. Enkrat se mu je zazdelo, da je Marija odkimala, on pa jo je v jezi udaril s kladivom v sence in govoril: Kaj me gledaš, lipov les!« Marija pa naj bi mu po pripovedovanju ljudi odgovorila: Res sem lipov les, pa tudi Marija vmes!« Ženske naj bi brisale kri z Marijinega obraza, a ta ni in ni prenehala teči. Tedanji župnik v Podbrezjah Adam Gregor Engelman (Ljubno je bilo takrat del podbreške župnije) je poklical podobarja, da bi popravil in prebarval udarjeno mesto na kipu, vendar brez uspeha. Rana je ostala sveža, nezaceljena. Vidna je še danes. Tudi priče, ki jih je po dogodku izprašal tedanji kurat Sebastijan Pogačar, so potrdile verodostojnost dogodka. Kamnogoriški zidar Gregor Eržen se je hudo kesal dejanja. Za pokoro je romal v Rim, ljubensko Marijo je prosil za odpuščanje in nagovarjal ljudi k čaščenju Marije. Umrl je leta 1694 v Kamni Gorici. V kroniki ljubenske župnije je o tem dogodku zapisano: »Kip božje Matere je udaril zidar, ki je v spokornem žalovanju živel še dve leti.«

Po tem dogodku so pozlačen Marijin kip postavili v glavni oltar, Ljubno pa je postajalo vedno bolj oblegana božja pot. Ljubno je ohranilo romarski značaj do danes. V številnih župnijah imajo zaobljube za romanje v Ljubno. Ivanka Šolar, ki na željo obiskovalca odklene župnijsko cerkev, je povedala, da je takih romanj precej.

Pred dvema letoma je bil za župnika v Ljubnem določen Pavle Juhant, ki je bil pred tem 17 let dušni pastir v Tunjicah. Ljubnemu želi vrniti sloves pomembnega slovenskega romarskega središča in oživiti spomin na pisatelja Janeza Jalna, ki je bil dolgo župnik v Ljubnem in je tudi napisal povest o zidarju Erženu in udarjeni Mariji. Lotil se je reševanja propadajočega župnišča. Obnovil je Pavletovo klet in skupaj s pomočniki, med katerimi posebej omenja Pavla Lambergerja s Posavca, uredil Jalnovo sobo in kapelo ter napolnil Jalnov sodček, iz katerega obiskovalcu rad natoči kozarec izvrstnega vina. Župnik Pavle ostaja večni optimist, človek nemirnega duha in iskrivih misli, ki jih rad prelije tudi v verze. Pravi, da najpogosteje ponoči, ko ga mine spanec.