Dobro jutro

Eden izmed najhujših občutkov za človeka je občutek nemoči. Različne situacije nas pripeljejo do tega občutka in ljudje se razlikujemo po tem, kakšen pomen damo tem situacijam, kako se sprijaznimo, kako se borimo in upiramo. Nemoč v nas sproži jezo, žalost, razočaranje. Včasih zbolimo, se predamo, prevzame nas obup. Ko gledam demonstracije, mislim na vse te ljudi. Ne grem zraven, ker se takšnega nasilja bojim. Preveč čustev za tako malo deželico. Preveč hrupa in premalo učinka. Preveč besed in premalo dejanj. Premalo odgovornosti in preveč anonimnežev. Prepozno. Malce tudi zavzdihnem, ko vidim zraven starše z malimi otroki, ki se nastavljajo kameram. Kot da bo to koga ganilo. Kot da bo otrok to razumel. Še Tom in Jerry je boljša risanka. Sprašujem se, kje smo bili do sedaj. Da smo kot speče Trnuljčice, sem pisala že zdavnaj. Pa nisem vedeževalka. Sedaj se je narod zbudil. Se zbuja. S čim je bil uspavan do sedaj? In koliko smo stari, da govorimo o tem, kako smo razočarani nad vlado, nad državo, nad vsem? Ja, dobro jutro Slovenija. V vsem tem smo živeli. Vse to smo dopuščali. Vse to smo gledali, slišali in videli. Včasih tudi enako delali. Vse to smo izvolili. Vse to še plačujemo. In ne bo se veliko spremenilo. Zato je nesmiselno jokati, kdo vse nas je razočaral. Če zaupamo, če verjamemo, če pričakujemo, so razočaranja večja. Kdo vam je rekel, da verjemite politikom? Kdo vas je prepričal, da zaupajte državi? Kdo pa še verjame v pravljice? Nemoč je večja, če se zanašamo samo na druge. Do tega so upravičene tiste skupine ljudi, ki ne morejo skrbeti zase. Otroci, invalidi, bolniki, stari. To so ljudje, ki računajo na nas. Oni bi morali toliko časa stati pred parlamentom, da bi kamni zajokali. Mi pa smo tisti, ki bi morali podpisane kamne že zdavnaj zmetati v okna parlamenta. Imamo imena in svoja življenja. Že dolgo ne verjamem politikom. Prepričali so me z enim samim vedenjem. Nimajo skupnega cilja. Imajo pa veliko svojih želja. Zakaj niste igrali Monopolija, ko ste bili majhni?