Zdravje še nikoli ni bilo tak posel, kot je v sedanjih časih

Aleksander Doplihar iz Kamnika je 82-letni zdravnik, ki v Ljubljani kot prostovoljec že deset let vodi ordinacijo Pro bono, brezplačno ambulanto s posvetovalnico za vse, ki so brez zdravstvenega zavarovanja. Teh pa je iz meseca v mesec več.

Aleksander Doplihar, upokojeni zdravnik splošne prakse in specialist medicine dela, je prostovoljec že več kot šestdeset let. Je zdravnik kritičnih misli z velikim srcem, ki ga denar ne zanima, saj svoje poslanstvo vidi v pomoči ljudem z roba družbe. Prejemnik državne nagrade za prostovoljstvo in častni občan občine Kamnik priznava, da zaradi zgodb, s katerimi se srečuje v svoji brezplačni ambulanti, ni optimist, je pa vesel, da »nemogoča situacija, ki je povsem dehumanizirala našo družbo«, spodbuja in razvija prostovoljstvo, ki mu je sam predan že od šolskih dni.

Brezplačna ambulanta s posvetovalnico pod vašim vodstvom deluje že deset let. Z odprtjem ste orali ledino, so danes razmere za vaše delo kaj boljše?

»Ne, naše delo je vedno težje, pogoji so žal vedno slabši. Soočamo se s pomanjkanjem prostora, zato kljub sponzorjem ne moremo kupiti vseh naprav, ki bi jih potrebovali. Ko smo pred desetletjem začeli razmišljati o tem, da bi bilo treba nekaj narediti za ljudi, ki so ostali brez zdravstvenega zavarovanja, je zamisel v Ljubljani ob podpori mestne občine, Karitas in Slovenske filantropije padla na plodna tla, a takrat smo govorili o kratkotrajnem projektu, ki bi trajal le dve, tri leta, dokler pristojne zdravstvene in socialne ustanove tega ne uredijo. A država ni na tem področju kljub vrsti zakonov naredila nič, pristali smo še na slabšem. S privatizacijo zdravstva so razmere za vse več ljudi vse slabše in zdravje vse težje dosegljivo.«

Število vaših pacientov se zato naglo povečuje, v brezplačno ambulanto jih hodi že skoraj tisoč. Kdo sploh lahko pride? Imate kakšne omejitve?

»Naša edina omejitev je, da so naši pacienti lahko samo tisti, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja, ne obveznega ne dodatnega. Ponujamo jim zdravstveni pregled in jih napotimo v drugo specialistično ambulanto, če je to potrebno. Ker pa gre predvsem za ljudi z roba družbe, jim omogočimo, da se pred pregledom lahko tudi umijejo, preoblečejo in se z zdravnikom srečajo na človeka dostojen način. Naše delo pa je usmerjeno tudi v to, da tem ljudem poleg zdravljenja pomagamo tudi na druge načine, da se vrnejo v normalno življenje. V naši svetovalnici jim pomagamo pri urejanju osebnih dokumentov, šolanju, urejanju pravic iz pokojninskega zavarovanja ipd. Veliko ljudi se preprosto ne znajde v sistemu.

Uradno je ambulanta sicer namenjena le pacientom z ljubljanskega območja, a še nikdar nismo nikogar odklonili, zato k nam hodijo pacienti iz vse Slovenije.«

Kdo so ljudje, ki si danes ne morejo plačati zdravstvenega zavarovanja?

»Pravih brezdomcev je iz leta v leto več, a njihovo število ne raste tako hitro, kot trenutno zaradi krize raste število propadlih obrtnikov. Takšnih je pri nas že tretjina vseh. Zaradi plačilne nediscipline niso dobili svojega zasluženega plačila, zato niso bili več zmožni plačevati prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Ker prispevkov niso plačali in so še vedno dolžniki, ne morejo zapreti svoje obrti oz. podjetja in ker so zato še vedno uradno podjetniki, se ne morejo prijaviti na zavodu za zaposlovanje in ne morejo zaprositi za socialno pomoč. Znajdejo se v začaranem krogu in to ne po svoji krivdi. To je zelo velika težava, ki pa je zaradi močnih zavarovalniških lobijev politika ne more ali noče urediti.

K nam prihaja tudi vse več nekvalificiranih delavcev iz držav EU, ki jim - kot se kasneje izkaže, zaradi neučinkovitosti naših inšpekcijskih služb delodajalci ne plačajo prispevkov. Dokler so zdravi, je vse v redu, ko pa zbolijo in se poškodujejo, jih pripeljejo na zdravljenje k nam ali jih preprosto odpeljejo nazaj čez mejo in nadomestijo z drugimi.«

S kakšnimi osebnimi zgodbami se srečujete?

»Žal mi je, da si teh zgodb nisem zapisoval od prvega dne, ko sem začel delati v tej ambulanti. Gre za življenjske zgodbe, ki bi si zaslužile enciklopedijo, ki bi spodbujala slabo vest vsem gradbenim baronom, tajkunom, politikom … Zanimivo je, da posameznik, ki pride po našo pomoč, najprej porabi pol ure za to, da opraviči svoj prihod, da razloži, da je imel vedno vse urejeno in da gre le za začasno situacijo, čeprav oba veva, da ne more narediti ničesar, dokler država ne uredi sistema plačilne discipline. Sram jih je. Zato imajo v naši ambulanti največ dela psihiatri, pa tudi socialna delavka, ki jim pomaga, da se znajdejo v tem sistemu. Gre za zelo žalostne zgodbe ljudi, ki so vse življenje pridno delali in varčevali, nato pa ostali brez vsega in to v državi z razpadlim pravnim sistemom.«

Znani ste kot velik kritik sedanjega zdravstvenega sistema. Na kaj najbolj opozarjate?

»Zdravje še nikdar ni bilo tak posel. Čeprav se naši politiki v medijih dnevno hvalijo s humanostjo in združevanjem, vse bolj tonemo v kruto kapitalistično državo, ki popolnoma izgublja občutek za človeka. Sedanja politika se mi zdi popolnoma zgrešena. Ena od nujno potrebnih stvari, ki bi jih morali narediti, je takojšnja ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Ljudje ga plačujejo iz lastnega žepa, ampak kar četrtina tega denarja gre za materialne stroške zavarovalnic, torej v žepe zasebnikov. To pa ni namen tega denarja. Z osamosvojitvijo in komercializacijo zdravstva je denar postal glavni motiv zdravstvene službe - pozabljena je Hipokratova prisega. Denar postane glavna ovira obubožanemu prebivalstvu za uveljavljanje njihovih z ustavo določenih zdravstvenih pravic. Odnos med zdravnikom in bolnikom je tako postal trgovsko- kapitalističen. Najprej ga vprašajo, ali ima denar, šele nato, kako je z njegovim zdravjem. Problematično se mi zdi tudi to, da smo v celoti zanemarili preventivo. Podjetja ne najdejo več denarja za sistematske preglede svojih delavcev, čeprav imamo to zapisano v zakonih. Ne zavedamo se, da dobro lahko dela le zdrav delavec. Lobiji so premočni in naša politika o teh stvareh ne razmišlja. Zato sem v vseh teh letih, ko sem opozarjal na to, že obupal, saj odziva ni.«

Ste prav zato s polnim srcem že vsa ta dolga leta prostovoljec?

»Sistem je odpovedal in odvisni smo drug od drugega, od prostovoljcev. A sam sem prostovoljec že od mladosti. Rad se pošalim, da sem čuden človek, saj se name od nekdaj 'lepijo' ljudje, ki imajo kakšne težave. Poleg svojega rednega dela sem zato vseskozi opravljal tudi različne prostovoljske dejavnosti. Ko pa sem se leta 1990 upokojil, sem se temu v celoti posvetil. V tej nemogoči situaciji, ki je povsem dehumanizirala našo družbo, je prostovoljcev vse več, tudi mladih in visoko izobraženih ljudi, kar me zelo veseli. Vse več nas je, ki smo pripravljeni pomagati ljudem v stiski.«