Razgovor

Bil je lep jesenski dan. Jutro mrzlo, dnevne temperature od znosnih do prijetnih, Slovenija brez megle. Le okoli parlamenta je bila megla, ki pa je ni delala narava, pač pa poslanci in vladni predstavniki, ki so v parlamentu obrazlagali zakone po hitrem postopku. To, da so bile obrazložitve enake navodilom, poslancev koalicije ni motilo, saj niso bili v parlamentu zato, da bi odločali, ampak da bi izvajali vladno politiko.

V takem vzdušju sem po raznih opravkih prispel v Ljubljano tudi jaz. Parkiral sem avtomobil na parkirnem prostoru pri Maxi marketu in odšel na dopoldansko kavo v lokal, ki je v sklopu imenovane trgovine. Vidim v kotu človeka pokončne drže, razmišljujočega čela, pogleda v prihodnost, z znakom stranke in slovensko trobojnico na reverju, skratka - takoj sem vedel, da gre za poslansko držo, podkrepljeno z domoljubnostjo. Stopim bližje in vidim, da je ta samotnež Miran Majer, poslanec vsega ljudstva. Prisedem in ga vprašam, kaj da mu je. Odgovoril je, da je notranje izpraznjen in da ni v dilemah, ampak v trilemah. Kar se tiče notranje praznine, sem naročil dva konjaka, ki je na praznino poslanca nemudoma deloval. Zato mi je razložil, da je danes seja parlamenta, da pa mu je vodja poslanske skupine dejal, da ga ne rabijo, ker je v skupini še dovolj drugih, ki govorijo neumnosti, da pa se mora obvezno udeležiti glasovanja, ki bo ob petih popoldne. Tako si je vzel čas za razmišljanje in uresničitev nakupovalnih želja svoje žene. Takoj je naročil še dva konjaka, češ da se mu bo zbistril pogled na svet, in povedal, da je bil danes že v več trgovinah s klobuki. Ugotovil je, da je Slovenija v resni v gospodarski krizi. Nikjer ni našel ustreznega klobuka za ženo, ki ga nujno rabi za novoletne sprejeme, in sedaj ne ve, kako bi se pojavil pred njenim obličjem. Po tretjem konjaku mu je bilo to vseeno in sva zadevo spravila z dnevnega reda. Rekel pa je, češ če predpisi, ki jih predlaga vlada, ne bodo brez izjeme in brez kakršnikoli sprememb sprejeti, bo Slovenija in s tem zlasti ljudstvo v riti. In to v njenem najbolj črnem in smrdečem kotu. Ljudje se tega ne zavedajo in zato protestirajo, lahko bi rekel proti samemu sebi. Zakaj pa je ljudstvo izvolilo sedanjo vlado, če ne zato, da bi ga le-ta izvlekla iz dreka. Nasprotoval sem mu, češ da to ljudstvo ni izvolilo te vlade, pač pa le poslance, pa še te na podlagi strankarske discipline ali strankarskih propagand. Pa mi je odvrnil, kdo je kriv, če ljudstvo kupi osla misleč, da kupuje prvovrstnega konja. Če ne loči med enim in drugim, je samo krivo, da mu vlada tisti, ki ga je ljudstvo kupilo.

Po četrtem konjaku mi je povedal, da gradi vikend v slovenskem primorju. Vsak politik, ki nekaj da nase, to mora imeti. Ker pa mu zmanjkuje denarja, bo obiskal ljudi, ki se napajajo iz državnega proračuna, in jim predlagal, da se bo za njihove »pravice« zavzel pri pristojnih v vladi v zameno, da tudi oni prispevajo k njegovemu materialnemu izgledu. Dejal je, da do sedaj s tem še ni imel problema. Še en mandat, pa bo hiša, kot se šika. Kaj pa korupcija, sem rekel. Razburil se je. Kakšna korupcija neki. Kolikor sta on in njegova stranka storila za to ljudstvo, je to malenkost. Če bi vsi toliko storili, bi v Sloveniji vsak imel dovolj za zadovoljevanje svojih potreb. Potem tatarskega bifteka in pljučne pečenke, kar je glavni kranjski problem, še opazili ne bi. Ker sem videl, da je ost uperjena proti meni kot Kranjčanu, sem ga za konec vprašal, kakšna je razlika med harmoniko in čebulo. Seveda ni vedel, zato sem mu povedal, da ko se reže harmonika, nihče ne joka. Pa mi je dejal, da on joka tudi, če se mu na harmoniko zaigra »V dolini tihi«. Očitno ni tako kot večina poslancev dojemljiv za ljudski humor kot tudi za kritiko ne.