Tudi od (kislega) zelja se da živeti

Če bi bilo zelje res tako dobro, kot nekateri poudarjajo, bi vsega pojedli že zajci, je bolj šala kot resna trditev. Slovenci namreč pojemo veliko kislega zelja, samo na kmetiji Pr´ Šimnu v Voklem, kjer je gospodarske vajeti lani prevzel v svoje roke danes 25-letni Klemen Jarc, ga na leto za prodajo pripravijo od 250 do 300 ton.

Šimnova kmetija je značilen primer »prestrukturiranja « oz. preusmeritve kmetije. Ko se je Klemnov oče Slavko pred osemintridesetimi leti iz Srednje vasi pri Šenčurju priženil na kmetijo v Voklo, je bilo to za tiste čase napredna živinorejsko-poljedeljska kmetija. V sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja so redili od trideset do petintrideset govedi in sadili od šest do sedem hektarjev krompirja. »To so bili zlati časi za kmetijstvo, krompir smo prodajali na Hrvaško, za kilogram smo iztržili tudi po eno marko,« se spominja Slavko in poudarja, da takšnih časov za kmetijstvo ne bo več. Ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila in se je ustavila prodaja krompirja na »jug«, so se na kmetiji preusmerili v pridelovanje zelenjave in zelja. Sredi devetdesetih let so prodali živino in izpraznili hlev. Marsikateri kmečki gospodar je to naredil s težkim srcem, a Slavko ni, saj so jim posli s solato in zeljem takrat že dobro kazali. Nekaj let je bila solata celo »glavna« na kmetiji, tudi po sto ton na leto so jo pridelali, a ko so pred šestnajstimi leti začeli prodajati kislo zelje slovenskemu trgovcu Tušu, so jo začeli zmanjševati in jo dokončno opustili pred petimi leti. Ker je obseg predelave tedaj že tudi prerasel količino, ki je dovoljena za dopolnilno dejavnost na kmetiji, so se registrirali kot samostojni podjetniki. »Odkar prodajamo kislo zelje Tušu, nam količina narašča iz leta v leto. Tudi letos smo jo v primerjavi z lani povečali in to se nam obeta tudi za prihodnje leto,« je dejal mladi gospodar Klemen in dodal, da na leto pridelajo okrog petsto ton zelja, iz katerega pripravijo od 250 do 300 ton kislega zelja. Poleg kislega zelja imajo v ponudbi še kisane zeljnate glave za sarme, zelnico in zelje s poprom in lovorjem, že nekaj let pa od okoliških kmetov odkupujejo tudi kislo repo in jo prodajajo Tušu. Kislo zelje je v trgovinah naprodaj pod Tuševo blagovno znamko, a na vsaki embalaži je navedeno tudi njihovo ime; kislo zelje s poprom in lovorjem prodajajo pod lastno znamko. »S Tušem zelo dobro sodelujemo, oni vedo, kaj lahko pričakujejo od nas, in tudi mi dobro poznamo njihove zahteve, med katerimi sta zelo pomembni kakovost in hitra izvedba naročila. Zgodi se, da moramo v enem dnevu pripraviti tudi triindvajset palet kislega zelja, to je sedem do osem tisoč lončkov, « je dejal Klemen.

Zelje na isto njivo le vsako šesto leto

Na kmetiji obdelujejo dvaindvajset hektarjev kmetijskih zemljišč, imajo pa tudi sedemindvajset hektarjev gozda. Čeprav z zeljem posadijo vsako leto le osem hektarjev njiv, jih zaradi kolobarjenja (zelje je na isti njivi lahko le vsako šesto leto) potrebujejo okrog štirideset hektarjev. Ker jih sami nimajo toliko, jih zamenjujejo s tremi voklanskimi kmetijami.

In kakšna je bila letos letina? »Če so vremenske in rastne razmere normalne, pridelamo okrog osemdeset ton zelja na hektar, v idealnih pogojih, ki so bili doslej izpolnjeni le enkrat, ga tudi sto dvajset ton, letos pa je bila letina zaradi suše in visokih vročin podpovprečna,« je dejal Klemen in poudaril, da si v sušnih razmerah pomagajo z lastnim namakalnim sistemom. Že pred osemnajstimi leti so v bližini kmetije naredili petdeset metrov globoko vrtino, iz katere tudi ob najhujši suši pritekajo zadostne količine vode. Ob vrtini so zgradili vodni zbiralnik, odkoder so speljali cevovod na bližnja zemljišča; pomagajo pa si tudi s cisterno, v kateri lahko naenkrat peljejo petnajst tisoč litrov vode. Namakanje bodo v prihodnosti še razširili, vsako leto bodo cevovod poskušali razširiti še za dva kilometra.

Bodo divjad odgnali s krvjo?

Iz uvoženega, holandskega semena vzgojijo sadike sami v rastlinjaku, potrebujejo jih 240 tisoč oz. okrog 30 tisoč na hektar. Prve posadijo ob koncu aprila, zadnje zelje pospravijo oktobra ali novembra, vmes so kajpak tudi težave z vremenskimi razmerami, z boleznimi in škodljivci. »Zlasti zgodnje zelje je zelo občutljivo na visoke temperature, pri tridesetih stopinjah se vname in začne gniti. Med boleznimi nam največ težav povzroča črna žilavka, ki je dobila ime po tem, ker listne žile počrnijo in zelje začne gniti. Letos je k sreči ni bilo, pred dvema letoma se je pojavila na eni od njiv in nam je povzročila kar veliko škodo,« je dejal Klemen. Kaj pa divjad?! »Ko ste bili pred dvanajstimi leti na naši kmetiji, ste v članku zapisali, da pridelamo toliko zelja, da ga tudi zajci ne bi mogli pojesti. No, zdaj so razmere drugačne! Zelja pridelamo veliko več kot takrat, a je zajcev toliko, da bi verjetno lahko vsega pojedli,« je malo za šalo in malo zares povedal Slavko in kot razlog za to navedel premajhno število lisic, ki veljajo za naravne sovražnike zajcev. Poleg zajcev napadajo zelje tudi srne in vrane, predvsem v sušnih razmerah iščejo v zeljnatih glavah vodo, ki predstavlja približno dve petini njihove teže. »Da bi osem hektarjev njiv z ograjo zaščitili pred divjadjo, ni realno, bomo pa prihodnje leto preskusili »recept« enega od okoliških kmetov in ob njive postavili naravne odganjalce - posode s krvjo, ki naj bi s svojim vonjem odganjala srne,« je dejal Klemen.

Je za večjo porabo kriva kriza?

Čeprav se sezona uživanja kislega zelja začne s prehodom na zimski čas, so ga na Šimnovi kmetiji letos že doslej prodali sto ton ali približno trideset odstotkov več kot lani v enakem obdobju. »Je razlog za to kriza, v kateri predvsem potrošniki s skromnimi mesečnimi prejemki posegajo po cenejši hrani?« je ob tem razmišljal Slavko in dodal, da je bilo prvo zelje skisano že septembra in da kar 90 odstotkov vsega prodajo preko zime.

Pri delu si pomagajo s stroji in napravami, je potrebno tudi še veliko ročnega dela. Če je na delu »uigrana ekipa «, na dan pospravijo tudi dvajset ton zelja, v eni uri ga zribajo eno tono. Za kisanje uporabljajo petnajst bazenov po petintrideset ton, skupna zmogljivost kisarne je torej petsto ton. S sodobno pakirno linijo polnijo zelje v lončke po pol in en kilogram ter v vrečke po pol kilograma, zložijo jih na palete, kjer v hladilnici čakajo na prevzem. Na kmetiji so lani urejali hladilnico in pakirnico, letos so povečali kisarno, načrte imajo tudi za naprej. »Nič ne tarnamo, tudi od zelja se da živeti,« je sklenil pogovor Klemen, ata Slavko pa je ob tem pripomnil, da so doslej vse investicije delali z lastnim denarjem - brez posojil ter brez kakršnekoli državne in evropske finančne pomoči.