Oh, ti smola!

Šment. Se zgodi. Kaj pa boš rekel drugega natakarju, ki se je že dvakrat prijazno in nervozno opravičil, potem ko končno, po debeli uri, na mizo dobiš glavno jed ...

Rezervirala sem mizo v Gostilna išče šefa. Zanimal me je okus njihove hrane; kako je, če si njihov gost. Pričakovala sem marsikaj, predvsem pa sem se zavedala, da se odpravljam v prostore realističnega šova, kjer je vse skupaj lahko igra, morda obstaja scenarij za točno določen trenutek, mogoče bom plačala mastne denarje, doživela izbruh okusov ali pa viharno katastrofo.

In tokrat se je zgodilo tisto, kar si vsak gostinec najmanj želi. Ljudje so odhajali od miz, glavne jedi so prihajale na mizo po uri, uri in pol ... V kuhinji je bil kaos.

Ker sem se že odločila, da grem na kosilo v 'resničnostni šov', sem se nekako držala reka: kamor je šel bik, naj gre še štrik. Pokusila bom najmanj tri jedi, sem si mislila. Ogledovala sem si privlačen meni, simpatično obrazložitev jedi v njem, okusno opremljeno okolje in dobila vtis, da sem v moderni restavraciji s pridihom domačnosti, kjer nič nikoli ne gre narobe. V spodnjem nadstropju so fantje kuhali za stekleno steno in vsem na očeh. Cene hrane so na prvi pogled delovale zmerno, po končanem obedu pa mogoče nisi bil več istega mnenja. Sploh pa ne v četrtek …

Za hladno predjed sem naročila solatni twist, glavno jed šefovega dunajca s piščančjimi prsmi, zelenjavo, basmati rižem, tremi omakami; za sladico pa čokoladnega Janeza. Kolegica je veganka in je pri naročanju za trenutek povzročila zmedo, vendar so zadevo rešili brez pompa. Namesto glavne jedi so ji postregli z juho, verjetno jesensko z menija, o kateri sva potem še dva dni razpravljali, je ali ni bila karijeva ...

Solatni twist je dobila brez kraljevih kozic in ji je bil všeč, zeliščna rižota pa je bila na koncu zelenjavna - okusna sicer, vendar ker je nanjo čakala toliko časa kot jaz na mojega piščanca - skoraj uro in pol, je pričakovanje usahnilo, veselje zbledelo.

Ko je dunajc končno prispel na mojo mizo, so mi razložili, da so zraven tudi tri omake, in ob poslušanju sem si že ustvarila svoj 'okus': jogurtova bo imela okus po jogurtu, rahlo pikantna obeta, tretja pa naj bi bila kiselkasta, saj naj bi se v njej mešala okusa limone in pomaranče, predstavljala pa sem si nekaj svežega … A se je izkazalo, da sem si v svoji glavi narisala napačno sliko. Zadela sem le okus jogurtove omake, kjer že ne moreš zgrešiti. Rahlo pikantna se je izkazala za zelo pikantno, tretja pa je bila daleč stran od pričakovanega. Krožnik je vseboval še zelenjavo, ki je premamila kolegico. Radovednemu stavku 'daj, da pokusim' je sledil presenečeni 'o, tole je pa grenko' ...

Edino čokoladni Janez se je dobro izkazal. No ja, tokratni Janezov klobuk, čipka iz krhkega testa, ni ravno najbolje uspela, okusi čokolade, kardamoma, mangovega sorbeta in kokosove omake pa so šli lepo skupaj.

In končni vtis?

Šov je pač šov, kar pa še vedno ne spremeni dejstva, da sem šla po treh urah na koncu od mize sitna …