Brez dvoma dober Dvom

Druga letošnja premiera Prešernovega gledališča z naslovom Dvom je v času ponovnega preizpraševanja vrednot aktualna bolj kot kdajkoli.

Pred dnevi sem si ogledal eno od ponovitev druge uprizoritve sezone v Prešernovem gledališču, drame z naslovom Dvom ameriškega dramatika, filmskega scenarista in režiserja Johna Patricka Shanleyja. Pričakovanje vzbujajoč je bil že podatek, da jo je režiral Alen Jelen, ki je lani na kranjskem odru navdušil s postavitvijo uspešnice Daniela Glattauerja Proti severnemu vetru, seveda pa je v prvi vrsti burila duha tematika, ki jo avtor v drami obravnava. Tema spolne zlorabe v katoliški Cerkvi je ob razkritjih številnih afer v ZDA, na Irskem, v Avstriji in tudi pri nas prav v zadnjih letih postala najbolj žgoča. V Dvomu gre za spor med odprtim, liberalnim duhovnikom očetom Flynnom (igra ga Borut Veselko) in konzervativno, strogo ravnateljico katoliške šole sestro Alojzijo (Vesna Jevnikar). Ta posumi, da se je duhovnik enemu od učencev približal na nesprejemljiv način. V zgodbi se znajde tudi mlada sestra Jakobina (Vesna Slapar), brezmadežna in neomajna v svoji veri, prepričana v dobroto ljudi in trdna v spoštovanju institucije. Kot mati domnevne žrtve v predstavi igra še Maša Kagao Knez.

Režiser nas že v začetku predstave umesti v čas in prostor: v katoliško šolo v Bronxu sredi šestdesetih let, ko so v Kennedyjevi Ameriki enakopravnost odkrito začeli zahtevati tudi temnopolti. Domnevno zlorabljeni fant je temnopolt. Temu sledita tudi Slovencem bolj znana »veroučno« asketska scena, s šolsko tablo, mizo, in seveda kostumografija. Zunanji okvir predstave je gledalcem tako hitro kristalno jasen, od tu naprej pa nas lahko začne razjedati dvom. Kot vseskozi razjeda akterje na tokratnem odru. Če nas na začetku očara duhovnikova odprtost, oče Flynn je res kul, potem že ob prvem sumu o njegovem deliktu s strani ravnateljice Alojzije, z vsem medijskim bremenom, ki ga o tej tematiki nosimo s seboj, naše navdušenje nad njim hitro uplahne. Torej, kriv je. Če Jevnikarjeva prepričljivo odigra trdnost pri odločitvi, da obrekovanje o očetu ni iz trte zvito, Veselko s prav tako verodostojnostjo očitano zanika. Slaparjeva v vlogi zagnane, a naivne mlade učiteljice, ki jo dogodek postavi na kruta realna tla, je gledalcu najbližja. Občutek imamo, da je njen lik podoba nas, navadnih ljudi, ki vse to spremljamo od zunaj, a smo hkrati tudi sami noter, kar potrjuje dečkova mati. Pripravljena je pozabiti, da bo le fant končal šolo in se vpisal v nadaljnji študij. Naredila bi vse, da sin v odraslosti ne bi nosil njene kože.

Pa vendar, tako kot Alojzijo, ki je dosegla, da so Flynna premestili v drugo šolo, razjeda dvom o njenem »uspehu «, tudi gledalcu v mislih ostane dvom. Dvom o tem, kdo smo mi, ljudje, v kaj se spreminjamo in kam gremo. Kranjska uprizoritev odlično izkorišča aktualno tematiko. Pretanjena režija in odlična igra nam na koncu puščata to, kar naslov drame pove: Dvom.