Grajski sprehod po Strmolu

Nagačen krokodil, kamin z izklesano podobo domačega lovskega psa in glasbena omara je poleg številnih starih grajskih dragocenosti le nekaj zanimivosti, ki sta jih Strmolu zapustila zadnja lastnika Rado in Ksenija Hribar. Grad kljub temeljiti prenovi še danes pripoveduje njuno zgodbo.

Začetki gradu Strmol segajo v 13. stoletje, za ustanovitev te posesti so bili zaslužni vitezi Strmolski. Skozi zadnja stoletja si je grajsko posest izmenjavala cela vrsta uglednih plemiških družin, a s svojim bivanjem sta ga najbolj zaznamovala zadnja lastnika, zakonca Rado in Ksenija Hribar, ki sta v zgolj štirih letih, kolikor sta živela v njem (od 1936 do 1940), gradu dala neizbrisni pečat. Rado Hribar je bil ugleden in bogat ljubljanski poslovnež iz znane družine Hribar-Šumi, ki si je strmolski grad zamislil kot svoj dvorec na podeželju. Oba sta bila visoko izobražena, velika ljubitelja umetnosti in za tiste čase zelo širokih nazorov in grad je z njuno prenovo postal priljubljeno zbirališče številnih takratnih ljubljanskih umetnikov in izobražencev.

Sprehod po prenovljenem gradu, ki je pravzaprav sprehod skozi zgodovino in življenje zakoncev Hribar, začenjamo v najvišjem nadstropju, ki sta ga zadnja lastnika uporabljala za svoje zasebne prostore. To je po mnenju zgodovinarjev in restavratorjev tudi najstarejši in hkrati najlepši del gradu. V osrednjem prostoru - zlatem salonu, dominirajo veliko ogledalo s še večjim pozlačenim okvirjem, razkošen lestenec iz muranskega stekla ter tabernakeljska omara iz 18. stoletja - eden najdragocenejših kosov na gradu, ki po zadnjih raziskavah pripada zapuščini bližnjega velesovskega samostana. V zlatem salonu je na ogled tudi dragocena in izjemno redka kabinetna omarica iz 17. stoletja, najverjetneje edini kos pohištva, ki je ostal od izvorne opreme gradu Strmol in ga je Rado Hribar dejansko kupil skupaj s posestvom.

Oprema, ki je danes na ogled v gradu, ni izvorno grajska, je pa to oprema, ki sta si jo zamislila zakonca Hribar skupaj z arhitektom Mihom Osolinom. Oba, še posebej pa Rado, sta bila strastna zbiratelja starin, premožna in z okusom, zato sta večino opreme kupila po starinarnicah in od obubožanih graščakov. Zlati salon je povezoval Radovo in Ksenjino spalnico, ki sta danes urejeni v sobi za goste. Ob tem je zanimiva zgodba o njuni ljubezni. Kot razlagajo v gradu Strmol, je bila Ksenija precej bolj radoživa od svojega moža, zato mu je enkrat pobegnila z ljubimcem v Srbijo, a se je po letu dni vrnila možu v objem. Ta je v njeno vrnitev vseskozi verjel, v tem času dokončal obnovo gradu in dal na Dunaju izdelati tudi posebno spalnico zanjo, opremljeno z dragocenim pohištvom v stilu Ludvika XV.

Prvo nadstropje, nadstropje pod svojimi zasebnimi prostori, sta zakonca Hribar uporabljala za pestro družabno življenje in kot dnevne prostore. Številne preproge - več kot šestdeset ročno izdelanih iz svile in drugih materialov, večinoma iz 19. in 20. stoletja, je na ogled po vsem gradu, številne umetniške slike, porcelan izbrana steklovina, srebrnina in drugi predmeti še danes poudarjajo status zadnjih lastnikov. V glavni jedilnici se je Rado Hribar lahko pohvalil z glasbeno omaro, radijem z gramofonom, ki je imel poseben sistem ozvočenja. V kamin je dal izklesati podobo svoje najljubšega lovskega psa, zlatega prinašalca, enega od salonov krasi star klavir.

Pritličje krasi bogata zbirka lovskih trofej, med njimi pa izstopa nagačen krokodil, ki je bil pravzaprav hišni ljubljenček Ksenije Hribar. Ta ga je privezanega na vrvico ponosno sprehajala po ljubljanskem Tivoliju, ko pa je nekoč Rada ugriznil, ga je ta dal usmrtiti in nagačiti. Rado Hribar je bil strasten lovec, pa tudi igralec golfa. Oba z ženo sta bila tudi navdušena pilota - Ksenija sploh prva ženska z izpitom za pilota v Jugoslaviji, in Rado je v svoj grad pod Dvorjanskim hribom iz Ljubljane pogosto priletel kar z letalom, ki ga je imel v lasti. V pristajalno pisto je uredil travnik pred gradom. Sprehod po gradu Strmol zaključujemo z ogledom terase z vodnjakom in urejenega vrta z ribnikom, ki pa skupaj z ostalo okolico gradu na dokončno ureditev še čaka.