Zgodbe v glini

V Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost bodo danes zvečer odprli razstavo del akademskega kiparja in prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo Draga Tršarja. Ob življenjskem jubileju 85 let se predstavlja izključno z deli iz žgane gline.

Jubilejna razstava, ki jo je eden najbolj prepoznavnih slovenskih kiparjev zadnjih petdesetih let Drago Tršar naslovil Žgana glina, zajema skrbno pretehtan izbor del iz njegovega najnovejšega ustvarjalnega obdobja. Razen dveh starejših plastik so namreč vsa razstav­ljena dela nastala v zadnjih dveh letih, kar izpričuje tudi avtorjevo še vedno nadvse živo ustvarjalnost, ki se ji Tršar predaja iz notranjega in že prav otroško prvinskega veselja, z neznansko duhovno vnemo in vse bolj neizčrpno. »Želel sem pripraviti razstavo ob svoji petinosemdesetletnici in veseli me, da so me prav v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev uvrstili v njihov letošnji program,« je zadovoljen Tršar, ki na vprašanje, ali je priprava del za jubilejno razstavo za umetnika bolj obremenjujoča kot sicer, odgovarja: »To ravno ne, je pa res, da sem se za to razstavo še posebej angažiral, saj sem se med drugim odločil izdelati nekaj večjih skulptur iz gline, kar je precej zahtevno delo. V uvodnem delu galerije spodaj je tako na ogled nekaj tudi do dva metra visokih skulptur iz gline.«

Glina je v bogatem kiparskem opusu Draga Tršarja nedvomno eden njegovih najbolj priljubljenih materialov, na razstavi pa še enkrat znova dokazuje, da zanj ni nerešljivega likovnega problema, naj gre za skulpture velikih dimenzij, kot so njegovi nebotičniki in kariatide, ali pa male glinene miške … Prav v tako imenovanih Mišjih zgodbah, enem njegovih novejših glinenih ciklov, še posebej do izraza pride tudi značilni Tršarjev smisel za humor. »Miši predstavljam v šestih zgodbah. Prva je pripoved o učitelju, ki je z igranjem na piščalko miši popeljal iz mesta, jaz sem njegov inštrument zamenjal z nekoliko bolj slovenskim zvoncem, druga zgodba je mišja slika, na kateri si te male živali ogledujejo svojo mišjo Mono Lizo …,« razlaga Tršar in predstavi še druge Mišje zgodbe: miši, ki plezajo na goro, mišje mesto s spomenikom ljubezni in mišjo družino, v še eni od zgodb pa je osrednji lik mišji mačo. Trije so.

V nadaljevanju se z avtorjem sprehodiva po razstavi. »To je moj dnevnik, ki sem ga začel pisati 31. decembra lani in ga zaključil konec aprila letos. Vsaka krogla, ki sem jo poprej modeliral in opremil z različnimi znaki, figuricami, pisavami, vsaka v nekoliko drugačnem logičnem zaporedju, ima tudi datum.« V sobi z dokumentarnim filmom, ki prikazuje umetnika v njegovem ateljeju v Fiesi, predstavlja tudi risbe s črnim svinčnikom na japonskem papirju. »Ne gre za skice za poznejše plastike, risbe so povsem samostojna likovna dela,« filigransko natančno izrisane stolpe na papirju razloži Drago Tršar, ki je včasih pogosteje posegal tudi po slikarskem platnu, zdaj se z dvema dimenzijama ukvarja manj. Lotil se je tudi upodobitve cunamija z velikim valom in goro Fudžijama v ozadju. V osred­njem delu galerije se predstavlja z visokimi skulpturami. V ospredje postavlja skup nebotičnikov in štiri kariatide, kot imenuje ženske figure od tiste s štirimi »v« do kmečke učiteljice s knjigo Grafenauer­jevih pesmi in verzi »Bodi kjer si« na glavi. Razstavo zaključuje meter in pol visoka roka.

Drago Tršar je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral leta 1951. Leta 1953 je bil kot edini kipar član »Skupine 53«, mladih moderno usmerjenih slikarjev, leta 1957 pa je napravil pomemben preobrat v svojem kiparstvu z množično pojmovano skulpturo. S problematiko plastike množic je Tršar izvirno vstopil v sočasno svetovno kiparstvo. Temu so sledila vabila na najpomembnejše svetovne razstave, Beneški bienale, Documento v Kasselu, Middelheim park v Antwerpnu in Guggenheim Museum v New Yorku. Bil je dolgoletni profesor na likovni akademiji, leta 1991 je postal član slovenske akademije znanosti in umetnosti. Razstava v Kranju bo na ogled do 24. novembra.