Dialog, ki ga ni bilo že več kot 35 let

Pot iz politično-gospodarskih razmer je za Slovenijo bolj trnova kot za druge države. Pomembna je »velikost«, omejenost in majhnost. Nova koroška poslanka ima prav, ko pove, da so ji glasove podpore zaupali volivci. Zaupa tudi sebi in gre z zastavo SDS v boj za lepšo Slovenijo. Ni narobe, če ima le osnovnošolsko izobrazbo in želi končati srednjo šolo. To je zelo spodbudno! V znanju je prihodnost.

Problem pa je, da take osebnosti niti od daleč ne izpolnjujejo pogojev za odgovorne poslance/ke, kot jih vidi starosta naše politike osamosvojitve, oče slovenske ustave dr. France Bučar. Kako bo poslanec mogel samostojno presojati in odločiti po vesti, ko je v celoti odvisen od (ne)milosti stranke in tudi ekonomsko nemočen brez nje. Stanje duha v hiši demokracije je slabo, klima je neprijazna in sovražna. Polarizacija žene poslance v konflikt, sodelovanja ni, zaupanje pada, volja po spremembi pa še bolj. Vladajoče stranke v skupni postelji koalicije ne upajo niti za hip zadremati v strahu, da jih bo največja stranka pomendrala, izrinila, preigrala. Neprespanost ne omogoča zbranega dela, ne preudarnih odločitev, ne varne vožnje, tudi v politiki ne.

Na letalu sem prebral pogovor z guvernerjem Banke Slovenije, ki opozarja na nezrelost, oholost, tudi neumnost mladega državnega sekretarja na financah (MF). »Zelenec« bankam grozi z nacionalizacijo, krši zakone države in statute bank. Predstavniki MF prihajajo na nadzorne svete bank, ti pa jih ne upajo zaustaviti pred vrati sejnih sob. Gre za »NEO-komunizem« najslabše vrste! Komunistom se opravičujem za ta izraz, ki ni žalitev zanje. Termin uporabljam, da opozorim na paradoks, da oblast razglaša za »kulake« vse in vsakogar, ki pove, da je kdaj nujno šteti do tri, preden izrečejo ali uresničijo neumnost, zaradi katere zardevamo in trpimo, predvsem pa plačamo vsi. Ena takih nebuloz »princa teme« v stilu grobosti »prst v oko« ali »zob za zob« je izjava prvaka vlade, da je (bo) vlada plačala 20 odstotkov preveč za dolarsko zadolžitev, ker v ustavi (še) ni »zlatega pravila«. Kaj želi s takimi izjavami doseči, lahko le ugibamo. V tej shizofreni situaciji se upravičeno sprašujemo, kdo je »pacient« in kdo »terapevt«. Ko sem na Brniku sedel v avto in slišal »državniško« izjavo Janeza Janše v radijskem dnevniku, sem se vprašal, kje sem pristal? Morda v Romuniji, na Madžarskem, v Albaniji, Ukrajini. Ne, bil sem spet doma.

Zgodilo se je na dan, ko sta se v Bruslju srečala predsednika vlad Srbije in Kosova, Ivica Daćić in Hasim Thaci. Stopila sta na novo pot. V imenu EU ju je gostila Katty Ashton. Dokazala je, da je tam, kjer je volja, vedno tudi pot. Petintrideset let že trpimo posledice pomanjkanja najvišjega političnega dialoga med Beogradom in Prištino, z demontažo in razpadom Jugoslavije, vojnami, mrtvimi in vsemi izgubljenimi priložnostmi mladih generacij. Kaj če bi se Janez Janša razgledal po Zahodnem Balkanu? Kolega Ivica Daćić prihaja na njegovo povabilo v Slovenijo. Potrebujemo obiske iz tujine, da bi se vladar učil osnovnega spoštovanja partnerjev doma.