Saj se da, če imaš željo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / torek, 16. oktober 2012 / 06:00

S kom, kam in kako potovati? Tisoč načinov je, pa naj se odpravimo le do Prekmurja, čez mejo na hrvaško obalo, v svetovljanski Pariz, filmsko Kalifornijo ali pa na Cookove otoke tja na daljni Pacifik, kjer se je na svoji poti ustavila tudi družina Krišelj Grubar: Urška, Tomaž in njuna Jernej in Eliza.

V soboto, četrt čez šesto popoldne, ste si lahko na Pop TV ogledali prvo od dvanajstih nadaljevanj dokumentarne serije z naslovom Okrog sveta do srca. Antropologinja in publicistka Urška Krišelj Grubar, s katero sva se tokrat pogovarjala, njen mož režiser Tomaž Grubar in njuna otroka, desetletni Jernej in triletna Eliza, so se lani odpravili na zanimivo popotovanje okrog sveta. V osemdesetih dneh, kot v tisti Vernovi knjigi, le da na sodoben, času primeren način.

Želja po potovanjih nikoli ne manjka, pa vendar povprečni Slovenci običajno ne potujejo na tak način. »Vsi zelo radi potujemo, jaz sem si pa potiho želela, da gremo enkrat malo dlje. Po duši in izobrazbi sem antropologinja, pa sem si želela, da gremo na antropološki teren vsi skupaj kot družina in da bi imeli dovolj časa, da se vključimo v tujo kulturo, postanemo del nje in opazujemo ter dokumentiramo, kaj se bo dogajalo. Če bi bilo po moje, bi šli vsaj za leto ali dve, evo, uspelo nam je preskočiti eno zimo. Jerneja, ki je bil lani petošolec, smo vzeli iz šole in naredili načrt, kako ga bova z možem šolala na poti. Osnovna šola Šenčur je šola s posluhom in odličnim vodstvom. Ravnateljica Majda Vehovec s svojim zgledom dobro vpliva tudi širše. Šolanje v naravi je našemu Jerneju zelo ustrezalo, še posebej zato, ker ne mara sedeti pri miru in se veliko več nauči mimogrede v akciji,« Urška razloži dilemo sinovega šolanja in ker nas Gorenjce vedno zanima, koliko denarja je šlo za tako potovanje, odgovarja: »Vzela sva kredit. Namesto solidnega avta, ki bi ga tudi že morali zamenjati, smo si tokrat privoščili pot okoli sveta.«

Najprej so odleteli v Kalifornijo, jo z najetim avtom malo prevozili, šli v Nevado in Arizono ter peš, celo v Mehiko. Iz Amerike so odleteli na Cookove otoke, od tam na Novo Zelandijo, z avtom in avtodomom prevozili oba otoka, Severnega in Južnega, ter od tam odleteli v Avstralijo, kjer so se prevažali z ladjo in vlakom. Letalo jim je prav prišlo tudi v veliki Kitajski, sicer pa so se prevažali z motorji in taksiji.

Kako se starši in otroci dogovorijo, kaj si bodo ogledovali, kaj bodo počeli na poti? »Všeč so nam topli kraji, ukradli smo si še eno poletje v letu, tako da smo gledali predvsem to, da bomo na toplem in se hkrati po nepotrebnem ne preveč izpostavljali. Eliza je bila ravno dobro iz plenic, Jernej je vstopil v najstniška leta, zato je bila pot prirejena njima. Kaj si bomo ogledali, nismo planirali, če pa kaj že smo, se pa skoraj nikoli ni izteklo, kot bi želeli. Prepuščali smo se toku, se odločali sproti. Tako smo bili pripeljani na prave kraje, spoznali smo prave ljudi in doživeli prav to, kar smo morali. Naš družinski »pazle« se je vseskozi spontano sestavljal,« je povedala Urška Krišelj Grubar.

Kot bomo spoznavali še prihodnjih enajst sobot, pa so popotniki z Gorenjskega na poti tudi fotografirali in snemali ter tako pripravljali dokumentarni film. Urška se zasmeji: »To, da nas je Tomaž snemal, nam je šlo največkrat na živce.« Na pot namreč niso šli delat dokumentarca. Snemali so spontano, če bo kaj iz tega, prav, če ne bo, pa tudi. Urška in Tomaž sta pazila, da nista pretiravala ne s fotografiranjem ne s snemanjem. Kot pravi sogovornica, jim je vse to sicer vzelo veliko spontanih trenutkov, ampak zdaj, ko imajo pot zabeleženo, je fino, ker jo lahko tako podoživljajo. »Oddaje so zasnovane tako, da nas na domu obišče prijateljica Nina Ivanič. Ker bi tudi ona s svojo družino rada šla okrog sveta, nas je prišla vprašat, kako se to »naredi«, kako naj zapelje svojega Matjaža, da bodo šli. Našo debato podlagamo s posnetki iz naše poti. Ena plat zgodbe je pot, druga pa, kaj se je na poti dogajalo znotraj družine, kaj nas je zbližalo, povezalo, kaj nas je žalostilo, iztirilo, kaj smo se naučili, česa se nismo,« o nadaljevanki razmišlja Urška in dodaja: »Po mojem je naša zgodba na poti zanimiva za čisto običajne družine z otroki, z normalnim proračunom in z željo, da bi šle kdaj kam dlje v svet, da vidijo, da se da.« Oddaja je zelo »na zemlji«, v njej ni nobenega napihovanja, blefa, maske, prenarejanja. »Je tako, kot je, zelo življenjsko.«

Kam vas bo, če vas bo, odneslo v prihodnje? »Pozimi načrtujemo pot po Sredozemlju, ki nosi delovni naslov Lov za izgubljenimi zakladi. Zanimajo nas pozabljene reči, naravno zdravilstvo in to, kako preživeti v naravi. Jedli bomo, kar bomo sami našli in ulovili … Nekaj časa bomo raziskovalci po sredozemskih otokih, potem pa se bomo za malo dlje ustavili na pozabljenem otoku.«