Oprimek na sredi skale

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / petek, 12. oktober 2012 / 06:00

Skala (750 m) - Tik pod vrhom je pet minut plezalnega odseka, ki krepko poviša raven adrenalina, po drugi strani pa lahko koga tudi odvrne od nadaljevanja. Prijetno, zračno razgibavanje.

Že nekaj časa sem vedela, da je nad Slovenskimi Konjicami razgledna skala, na katero med drugim vodi tudi zelo strma, direktna pot, ki je na koncu adrenalinsko začinjena. Ob prvi priložnosti, ko sem bila v tistem koncu, sem obiskala omenjeno Skalo, ki je del razpotegnjene Konjiške gore, katere najvišji vrh je razgleden Stolpnik. Skala je pravzaprav pomol, ki s svojimi 750 metri štrli iz severovzhodnega pobočja Tolstega vrha, 870 m, enega od vrhov Konjiške gore.

Zapeljemo se po štajerski avtocesti proti Mariboru. Na izvozu za Slovenske Konjice jo zapustimo in se zapeljemo v center mesta. Parkiramo pod cerkvijo sv. Jurija, kjer nas smerokaz pri obzidju usmeri proti Konjiški gori. Na začetku hodimo po dveh ulicah: Grajski in Cesti pod goro, ko zavijemo desno in se začnemo zložno vzpenjati po kolovozu. Pridemo do gozdnega robu, kjer se steza začne v okljukih vzpenjati. Mestoma je precej strmo, saj gre pot kar naravnost navkreber. Ko dosežemo gozdno cesto, jo prečimo in nadaljujemo s strmim vzponom. Cesta, ki smo jo prečili, pripelje od deloma obnovljenih razvalin starega gradu, ki je bil v lasti Tattenbachov.

Da zapustimo cesto, se vzpnemo po iz debla narejenih stopnicah. Pred nami je zelo strm vzpon po poti, ki je prepletena s koreninami, precej blatna, zato vzpon po dežju odsvetujem. Mokre korenine in blato hitro lahko pripeljejo do zdrsa. Ko je najbolj strm del poti za nami, se znajdemo na križišču: desno gre lahka pot na Skalo, levo pa zelo zahtevna, plezalna pot. Skrenemo levo in se prečno vzpenjamo po pobočju. Nad seboj kmalu zagledamo skalo in zagruščeno grapo. Svetujem, da v tem, čeprav zelo kratkem delu, uporabljamo čelado. Do tik pod steno hodimo še po poraščenem melišču, ko pred seboj zagledamo prve metre jeklenice, ki pa je tam le za varnost, ne da bi jo nujno potrebovali za napredovanje. Jeklenica nas vodi levo, tik pod Steno. Zdaj bo šlo zares. Jeklenica nas vodi desno po dokaj razčlenjenem žlebu. V pomoč so nam tudi klini in skobe. Na koncu prvega plezalnega dela lahko malce počijemo v kaminu, saj je pred nami najtežji del. Tik pod kaminom sem se začudila in malce nasmejala. Poleg skobe in jeklenice je v skalo pritrjen pravi pravcati oprimek, ki se sicer uporablja na umetnih plezalnih stenah. Očitno je tam še za dodatno varnost, kajti tudi brez njega ni težav priti čez. Zgornji del vzpona je mestoma celo malce previsen. Še dobro, da so poleg jeklenic tudi skobe, sicer bi bila tole prava mala ferata. Tik pod vrhom je polička, s katere nas desno usmeri še nekaj klinov, nato pa na rahlo levi vstopimo v ograjeni razgledni pomol nad Slovenskimi Konjicami. Naj še enkrat priporočim uporabo čelade in za boljši občutek tudi samovarovalni komplet ne bo odveč.

Na vrhu je miza s klopmi, da se nadihamo in razgledamo nad Slovenskimi Konjicami. V daljavi vidimo tudi Pohorje, bolj na vzhod pa tudi Boč.

Z vrha sestopimo v smeri vzhodne oz. lažje poti. Krenemo desno, kjer se najprej sprehodimo po zavarovani široki polici, nato pa se v okljukih začnemo počasi spuščati. Nižje dosežemo pot, kjer smo prej zavili levo proti plezalni poti. Ko pridemo do ceste, se lahko po strmi poti spustimo nazaj do Slovenskih Konjic, ali pa se po cesti sprehodimo do starega gradu in od tam sestopimo do jeklenega konjička.

Nadmorska višina: 750 m
Višinska razlika: 428 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: pet zvezdic