Napneš lok in se zliješ s puščico

Doroteja Oblak je 15. septembra v hrvaškem Trakoščanu postala evropska prvakinja v streljanju z lokom na tridimenzionalne tarče. Lok je posebej zanjo izdelal njen soprog Franc Oblak.

»Na nobeno tekmovanje ne grem z mislijo na zmago. Vedno si le želim, da bi streljala tehnično tako dobro, kot znam,« se dva tedna po veliki zmagi Radovljičanka Dora Oblak z uspehom ne ukvarja več veliko. S tako imenovanim instinktivnim lokom, ki se od olimpijskega razlikuje po tem, da se pri streljanju z njim ne uporablja nobenih merilnih instrumentov, se je začela ukvarjati pred dobrimi dvajsetimi leti, malo preden se je upokojila. »Pred tem je tekmoval samo mož, jaz pa sem ga spremljala na tekmah in ga spodbujala,« pripoveduje. Najprej je uporabljala tako imenovani dolgi lok, nato je soprog posebej zanjo izdelal takšnega, s kakršnim je najboljša: instinktivnega.

»Z lokostrelstvom sem se začel ukvarjati pred štiridesetimi leti, veselje do lesa pa imam že od malega. V štirih desetletjih sem izdelal že kakih štiri tisoč lokov dveh vrst: dolgega, ki je kopija starih lokov z novimi materiali, in ukrivljenega instinktivnega, ki je podoben olimpijskemu, le da je brez merilne naprave,« pojasnjuje Franc Oblak. »Največ jih imajo lokostrelci iz Avstrije, kjer je disciplina streljanja na 3D tarče bistveno bolj razvita kot pri nas. No, moji loki so sicer tako rekoč po celem svetu. Nek Američan, poročen s Slovenko, mi je pred časom sporočil, da je z njim ustrelil celo jelena!

Lokostrelstvo zdaj že dolgo zapolnjuje življenje zakoncev Oblak. »Veliko streljava. Najraje v Dragi, kjer imava proge, na njih pa postavljene tarče – živali iz plastike v naravni velikosti. V Dragi, kjer so naju domačini iz Begunj res lepo sprejeli, že šestnajst let, na začetku poleti, sedaj pa samo pozimi, pripraviva tudi lokostrelski turnir, ki se ga udeleži okoli 150 lokostrelcev iz Slovenije, Italije in Avstrije.«

Tudi udeležbo na evropskem prvenstvu se je Dora Oblak dosegla z določeno in potrjeno normo. »Zadnji mesec sem trenirala dvakrat na dan, trikrat do štirikrat na teden sem odšla tudi na poligon v Drago. S tem sem dobila psihično in fizično trdnost, lastnosti, ki sta v tem športu še kako pomembni,« pravi, njen mož pa doda, da se je v tem času izuril v kuhi kosil in drugih gospodinjskih opravilih. Je že boljša od učitelja, ga povprašam, pa Dora hitro odgovori, da nikoli ne bo tako dobra, kot je mož. A Franc pravi: »Na treningih jo le še redko premagam. Tam je mirna in sproščena.«

Dora doda, da je na turnirjih drugače. »Prav zaradi hude treme sem komajda dosegla normo. Na tekmi sem bila potem kar sproščena in osredotočena na cilj. Ko streljam, pozabim na vse. Ne slišim, ne vidim. Pravilno se postavim, napnem lok, poiščem točko … in se zlijem z njo. Trenutek, preden sprožim, obstajava le točka in jaz. Pravzaprav sva eno. Veste, vse je v glavi. V tem, da združiš psihično in fizično. Zato lokostrelstvo človeka tako prevzame. Z možem veliko razmišljava o staranju in se zavedava, da mora človek, če hoče doživeti lepo starost, ostati prožnega duha in telesa,« razloži bistvo svojega ukvarjanja z lokostrelstvom.

Pri tem poudari, da ji podpora moža in družine pomeni izjemno veliko. Na evropskem prvenstvu, pripoveduje, se je uvrstila v finale. »Šlo je na izločanje in finalno tekmovanje je bilo organizirano na zadnji dan. V Trakoščan sem potovala z reprezentanco, brez moža in brez misli na kakšen poseben uspeh. Na evropskem in svetovnem prvenstvu ni starostnih kategorij. Seveda moraš biti močan, imeti kondicijo, a to, koliko si star, pri vsem skupaj ne igra nobene vloge. No, tisti večer pred finalom sem poklicala domov in ga prosila, če pride in se mi pridruži. Veste, ni vseeno, kdo stoji za tvojim hrbtom, ko streljaš in moraš biti popolnoma sproščen.« Z lokostrelstvom bosta oba nadaljevala; Dora upa, da jo prihodnje leto čaka svetovno prvenstvo, že januarja bosta spet gostila tradicionalni zimski turnir v Dragi. Imenuje se Zimski trojček in je sestavljen iz treh turnirjev, vsako prvo soboto v januarju, februarju in marcu. »Tako privabiva v Begunje vsako zimo okoli 400 gostov, kar je dobro tudi za turizem. Med nami, ki se ukvarjamo z lokostrelstvom v naravi, pa se pletejo posebne vezi, ki so obema dragocene. Med seboj si zaupamo in se pogosto srečujemo. Ljudje iz vse Evrope naju poznajo predvsem zaradi lokov, ki jih izdeluje mož. Prihajajo k nama, da jih seznaniva z osnovami streljanja, povabijo naju k sebi … in tako je najino življenje polno in živahno.«