Učne težave (4)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. oktober 2012 / 06:00

Običajno so naloge za otroke z učnimi težavami enake ali podobne kot za druge učence. Razlika pa bi morala biti v prilagoditvah teh nalog in v učenju strategij, kako naloge reševati. Otrok, ki ima težave pri pisanju, naj napiše manj besedila in naj bo vsaj tisto čitljivo. Nima smisla, da bi s pisanjem dohiteval sošolce, saj bo čitljivo napisal le nekaj stavkov, potem pa bodo čez polovico strani sledile le nepoznane črke ter vijuge. Kljub računalniški opremljenosti in tehnološkemu napredku sem presenečena, zakaj otroci z večjimi težavami pri pisanju pogosteje ne uporabljajo računalnika. Pisava ima velik smisel. Vendar ne za vsako ceno, sploh pa ne za ceno znanja, ki bi ga otrok lahko pridobil na drugačen način. Računalnik, fotokopije in zvočni posnetki so le osnova, pomoč in spodbuda, da zmore kljub težavam. Učno gradivo, ki ga za posameznega otroka z učnimi težavami pripravi učitelj, je zaenkrat bolj redkost kot vsakodnevna praksa, kar kaže na to, da imamo še vedno težave »s posebnimi«. Nekoliko hitreje smo se navadili na podaljšan čas pri preverjanju znanja in ga vzeli za svojega. Kljub temu gre tukaj za svojevrstno protislovje, da otroku z učnimi težavami podaljšamo čas pisanja, saj vemo, da največkrat porabi vse svoje zmogljivosti v prvih petnajstih minutah. Če izhajamo iz njegovih spretnosti, najprej pomislimo, da otrok potrebuje odmor in naj nadaljuje šele po odmoru. Vendar imajo otroci z učnimi težavami skoraj praviloma tudi težave s pozornostjo in včasih s pomnjenjem, kar pomeni, da bo otrok po odmoru še težje nadaljeval s preverjanjem. V praksi se najbolj obnese preverjanje in pisanje v individualni situaciji, ko ima otrok možnost z učiteljem ali s svetovalnim delavcem razpravljati o nalogah. Učenec, ki ima težave pri branju, bo vsekakor lažje razumel nalogo, če mu jo nekdo prebere. Nekateri se bojijo takšnih situacij, saj je težko presojati, kdaj gre za spodbudo, pomoč ali potuho, ko gre za učence z učnimi težavami. Ko iščemo rešitve, se ne smemo ustavljati pri dlakocepskih črkah zakona, ampak poskušajmo biti predvsem življenjski. Nikdar mi ne bo povsem jasno, zakaj se je morala hčerka, ki ima cerebralno paralizo, naučiti dvajset strani o vulkanskih kamninah. Mar bi jim učitelj pokazal kaj bolj zanimivega, jih ocenil po zdravi kmečki pameti za razumevanje, odkod so kamnine, in zgodba je zaključena. Ali pa bi imela vsaj pozitiven predznak, da nekdo zna, upa in zmore razmišljati po svoji pameti. Vulkanske kamnine? Pa mi povejte, kaj veste o njih.