Tekstilindus, jara stečajna kača

Stečajna zgodba nekdanjega kranjskega tekstilnega velikana Tekstilindus bo novembra dopolnila že 21. leto.

Tekstilindus, leta 1991 ogromna tovarna s približno 1600 zaposlenimi (prej pa še veliko več), je zaprla vrata, na njenem pogorišču so vzpostavili proizvodnjo v danes tudi že likvidirani AquaSavi, v nekaterih nekdanjih proizvodnih halah pa je danes vseeno živahno.

Pred tremi leti smo s stečajnim upraviteljem Tekstilindusa Aljošo Drobničem ugotavljali, da bi se moral postopek zaključiti v nekaj mesecih. Danes si takšne napovedi ne privošči več, čeprav je postopek blizu zaključku. »Zadnja leta opravljamo le še formalna opravila v zvezi z vročanjem premoženja stečajnega dolžnika. Vse to je bilo že zdavnaj rešeno, urejamo le še dokumente,« pravi.

V stečajnem postopku je bilo izločitvenim upnikom priznanih za približno devet milijonov evrov (preračunano, sicer 2,24 milijarde tolarjev) terjatev, skupno (z ločitveni upniki, predvsem Gorenjsko banko) skoraj dvakrat toliko: 17 milijonov evrov. Posebnost stečajnega postopka Tekstilindusa je, da so upnike z devetimi milijoni evrov poplačali že po treh delitvah premoženja, torej do leta 1996.

Preostalo premoženje naj bi brezplačno predali lokalni skupnosti, vendar je višje sodišče odločilo drugače. Sodba pravi: »Vso stečajno maso razdelite med upnike kot obresti.« Tako je Aljoša Drobnič, upravljanje stečajnega dolžnika prevzel leta 1998, v naslednjih delitvah izplačal še za pet milijonov evrov navadnim (neločitvenim) upnikom in tri milijone evrov banki. Kot je zapisano zgoraj, skupaj je bilo iz stečajnega postopka upnikom izplačano 17 milijonov evrov.

Tekstilindus v stečaju ima še nekaj premoženja. Na več bankah je danes približno 60 tisoč evrov, pred tremi leti so premoženje predstavljala še zemljišča ob železnici na Gorenji Savi, terjatev v stečajnem postopku na Komercialno banko Triglav in terjatev v pravdnem postopku zoper Republiko Hrvaško zaradi izplačila škod v počitniškem naselju.

»Zemljišča ob železnici so pravni predhodniki Slovenskih železnic že kupili, zato smo lani 5500 kvadratnih metrov zemljišč lastniško končno prenesli na prometno ministrstvo. Terjatev do banke Triglav smo nepričakovano dobili poplačane in smo to maso upnikom že razdelili. Odškodnine zaradi škode v Pineti pa, gre za približno 25 tisoč evrov (z obrestmi), pričakujemo v teh mesecih,« pojasni stečajni upravitelj.

Premoženja ni več veliko, zato pa je ostalo še nekaj urejanja dokumentov. Med njimi so izbrisi hipotek, izdajanje zemljiško-knjižnih dovolil, da se lahko pravi lastniki nepremičnin vpišejo v zemljiško knjigo, v zadnjem letu je stečajnik izdal tudi veliko potrdil nekdanjim zaposlenim o benificirani delovni dobi. S tem pa je dolg stečajni postopek pridobil vsaj en svetel trenutek (poleg dobrega poplačila upnikov).

V zadnjih dveh letih je bilo znova veliko stečajev, tudi velikih podjetij. Bi ob današnji zakonodaji hitreje izpeljali stečajne postopke? »Najbrž. Tudi v primeru Tekstilindusa je bil postopek, če upoštevamo poplačilo upnikov s prodajo premoženja, hitro zaključen. Že leta 1996 so bili upniki poplačani, vendar smo potem po sklepu sodišča prodajali naprej in plačevali obresti,« pove Drobnič. Leta 1998, po smrti prvega stečajnika, je prevzel postopek, da bi ga zaključil v nekaj mesecih. Kot je zapisano zgoraj, se je z odločitvijo sodišča vse spremenilo.

Dodaja, da bi bil danes stečajni postopek preglednejši, saj je vse objavljeno na spletnih straneh Ajpesa, točno so določeni roki, podatki in dokumenti bolj urejeni. Pa vendar na celotni postopek zakonodaja (ta se na tem področju vse prehitro spreminja) ne more vplivati. Bi danes, znova v težkih časih za gospodarstvo, lahko prodali nepremičnine? Bi se lahko izognili izpodbojnim tožbam? Težko.

Morda takrat nepotreben stečaj Tekstilindusa, saj je imel očitno več premoženja kot dolgov, bi bil v nadaljnjih letih najbrž neizogiben. Podobno usodo je doživela skoraj vsa tekstilna industrija v Sloveniji. Stečaj se je zgodil prej, saj je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljala tudi takšna družbena klima. Nekdanji zaposleni vedo celo povedati, da so se vodstvo in zaposleni pred 21 leti odločili: »Na cesto gremo vsi ali noben.« Vsi so ostali brez zaposlitve. Nekateri za vedno, saj so se kmalu upokojili, drugi so v nekoliko boljših gospodarskih razmerah le pridobili novo zaposlitev.