V troje

Ena tema me muči zadnje dni. Pravzaprav je neka akcija, ki mi ni čisto jasna in ne gre za nizke cene v kakem supermarketu. Gre za enomesečno akcijo spodbujanja kolesarjenja na delo v trojkah, ki letos poteka v organizaciji Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Ali če skrajšam, gre za eno obliko spodbujanja kolesarjenja na delo, v tem primeru v skupinah po tri, pri čemer je glavni cilj projekta, da bi ljudje v Sloveniji v čim večjem številu uporabljali kolo za svoje sredstvo mobilnosti. Pozabite na skupine po tri in se osredotočite na vprašanje, ki ga zastavljam: Kdo hudiča se lahko na šiht pelje s kolesom? Bom skušal sam odgovoriti. Tisti, ki delajo v neposredni bližini delovnega mesta, recimo največ tri kilometre, že tako ali tako pešačijo ali se že vozijo s kolesom. No, vsaj velika večina, kot opazujem. Seveda ti nimajo jutranjega razvoza otrok v šolo ali vrtec. Če ga imajo, so redki tisti, ki gredo skupaj z otroki peš do šole in potem nadaljujejo naprej sami. Torej na taki razdalji se peljejo samo taki, ki to počnejo že od nekdaj in nimajo nobenih zadržkov, da se ne bi oz. se jim za tako razdaljo ni smiselno niti usesti v avto. Kaj če ste od službe oddaljeni med tri in pet kilometrov? Smiselno je kolo, vendar je to že razdalja, na kateri vas skrbi, ali se vam splača peljati s kolesom ali z avtom. Od središča Kranja do Britofa je recimo točno 5 kilometrov in zjutraj ne videvam na tej relaciji nobenega kolesarja. V čisto vsakem avtu je en človek, mestni avtobus pa je prazen oz. dvakrat na dan nabit s šolarji. Tudi jaz se ne vozim s kolesom, ker imam razvoz otrok. Da pa bi ju najprej razvozil, se vrnil domov, parkiral avto, vzel kolo in kolesaril v službo, pa se mi ne da, ker prej pridem v Kranj z avtom, kot pa se pripeljem nazaj domov, vzamem kolo in pridrvim v Kranj v službo. Če bi ne imel razvoza otrok, pa bi premislil. Torej, če pridem rahlo prepoten v službo, ni tako moteče, kot če v povprečju od pet do deset minut vsako jutro iščem parkirno mesto. Če prikolesarim v lepem vremenu in začne deževati pred odhodom domov, lahko kolo pustim v podjetju in stopim na mestni avtobus. Torej še en plus za kolo. Imam ključavnico in mi ga ne bodo ukradli. Še en plus. Rekreiram se in hkrati ne uničujem avta in kurim bencina in ne bentim nad zasedenimi parkirišči. Sami plusi za kolo. In zakaj potem ne kolesarim v službo? Zato, ker mi niti na kraj pameti ne pade. No, in zaradi tega so take akcije dobrodošle.

Dobrodošle so zato, da nas spomnimo, kakšne traparije počnemo, ko se na taki kratki razdalji peljemo z avti. To imejte na vesti tudi tisti, ki ste recimo do sedem kilometrov oddaljeni od službe. Vse, kar je več kot sedem, je že trening kolesarstva, 'orkamadona'! Ne predstavljam si, da bi vsak dan zaradi službe prekolesaril dvajset kilometrov. Za tak podvig rabiš že boljše kolo, opremo ipd., kar dodatno zakomplicira vso zadevo. Torej, kdo se lahko s kolesom pelje v službo? Ženske, ki so v službah rade lepo oblečene, že ne. Moški, ki delajo v proizvodnji, tudi ne, ker začnejo z delovnikom že ob 6. uri. Ženske, ki stanujejo zelo blizu službe in so našle svoj stil oblačenja med športno elegantno garderobo. To bi šlo. Moški, ki so športni po duši in imajo dovolj časa pred službo in po njej. To bi tudi šlo. Pravzaprav si mora vsakdo sam odgovoriti, ali sploh lahko ali ne more in zakaj ne more s kolesom v službo. Akcija »V troje« je dobra že zaradi tega, da se spomnimo, kakšno napako delamo, ker se v službo peljemo z avtom. Če dobro premislim, je še vedno več takih delovnih mest, na katera bi se lahko vozili s kolesom, oz. prav na vsaka, ki so le blizu našega doma. Premislek, torej. Ni kriza kriva, da razmišljamo v tej smeri, ampak po mojem smo nekako dozoreli, da zdaj pa ja že vemo, da je navadno kolo zelo praktično prevozno sredstvo. Pa ne mislite, da boste s kolesom očistili svet, tako kot namiguje ta in tej podobne akcije. Prej boste očistili svoja pljuča in si razmigali telo ter pri tem ugotovili, da je kolesarjenje precej bolj zabavno kot pa drenjanje z avtom med avti …