Če bi le lahko, bi igral in igral ...

Matic Tičar je glasbeni posluh začel razvijati že kmalu zatem, ko je shodil. Njegov prvi inštrument je bil plastičen klarinet, ki ga je čez leta zamenjal za prave inštrumente. Še najraje zaigra na frajtonarico poskočno Veselo v Kamnik.

Če Matica Tičarja spremljaš več let na njegovih nastopih na različnih prireditvah, potem ti postane jasno, da so njegove prvi tri najboljše stvari v življenju muzika, muzika in še enkrat muzika. Ta prav posebna ljubezen traja iz njegovih zgodnjih otroških let. Takrat sta bila »pri roki« plastičen klarinet in plastičen saksofon, iz katerih je že znal izvabiti nekaj taktov melodije. »Komaj je shodil, je že poskušal nekaj zaigrati,« se spominjata starša Mojca in Uroš Tičar in nadaljujeta: »Njegova prva učiteljica je bila Mojca iz Kaličopka. Saj glasbene šole so že vabile k vpisu, a ko so slišali, da gre za otroka z downovim sindromom, vpis kar naenkrat ni bil več mogoč. Mojca je bila edina, ki mu je bila pripravljena prisluhniti, in kar je slišala, jo je tako prepričalo, da smo se za ure učenja zmenili takoj. Takrat je Matic igral sintesajzer.«

Matic je pred kratkim praznoval polnoletnost, danes igra na panovo piščal, sintesajzer, frajtonarico in na klavirsko harmoniko. Še čisto sveže je brenkanje na kitaro, ki jo je dobil za osemnajsti rojstni dan. »Vsak dan vadi,« sta povedala starša. In tudi nastopa; ne ravno vsak dan, vedno pa takrat, ko ga povabijo. Najraje na harmoniko. »Treme pred nastopom nimam,« je povedal Matic, oče Uroš je v smehu malce odkimaval. »No, v redu, malo treme že imam,« se je vdal Matic. »Pred prvim koncertom, to je bilo že pred leti, se je kar zabarikadiral v sobo,« se spominjata starša. Od prvega koncerta je Matic naredil že veliko glasbenih kilometrov, nazadnje je pred nedavnim nastopil na srečanju članov društev Zveze Sožitje v Murski Soboti.

Matic najraje zaigra narodnozabavne, še posebej rad pa raztegne meh za poskočno vižo Ansambla bratov Poljanšek Veselo v Kamnik. Je bolj kot ne samouk, ki glasbo, ki mu je všeč, »ujame« na radiu ali preko računalnika. Enkrat na teden za pol ure obiskuje pouk klavirske harmonike v Glasbeni šoli Piano.

Ne le glasbenik, tudi športnik, umetnik

Družina Tičarjevih je rada skupaj vsak trenutek, ko ni obveznosti v službi in v šoli. Starejša sinova sta se že odselila, zato starša Mojca in Uroš Maticu posvečata vso pozornost. In obratno. »Kamorkoli gremo, vedno smo trije,« so povedali Tičarjevi. Pretekli konec tedna so skupaj preživeli ob morju, v Omišu. Matic uživa v vodi, lani je na specialni olimpijadi postal državni prvak v kravlu. Z mamo in očetom hodi v hribe in je povedal, kje vse so že bili: »… na Sv. Lovrencu, pri Češki koči, na Konjščici, Korošici, pri Blejski koči …« Če ni prave volje za v hrib, je pa za na kolo. Prostega časa nima, se je malce hudoval Matic: »Ne pustijo, da bi bil kaj frej.« In se je nasmejal tej svoji pripombi.

Starša Mojca in Uroš sta dopoldne v službi, Matic obiskuje šolo Helene Puhar v Kranju. Letošnje šolsko leto še posebej rad hodi v šolo, ker ima novo učiteljico Matejo Sušnik, za katero pravi, da je prijazna in nasmejana. »V šoli bo nekje do enaindvajsetega leta, zatem naj bi ga vključili v Varstveno delovni center Kranj. Kaj drugače bi bilo težko, ker bova z možem še kar nekaj let delala, Matic pa ni popolnoma samostojen,« je povedala mami Mojca. In kaj bi Matic rad počel čez nekaj let? »Ukvarjal se z muziko,« je odločno odgovoril. Pa varstveno delovni center, bi mu bilo to všeč? »O, ja, tudi to bi bilo v redu. Letos poleti sem jih že obiskal,« je dejal.

Matic je doslej pokazal že veliko talentov, tudi talent za risanje in za pisanje spisov. »Vendar ga nikamor ne siliva. Kar počne, je njegova odločitev,« sta povedala starša, ki ga na vsakem koraku spodbujata. Še več: oba sta aktivno vpeta v delovanje kranjskega društva Sožitje, ki deluje že več kot štirideset let. V društvu si zelo prizadevajo s čim več aktivnostmi in kot kaže, bo tudi letošnje šolsko leto bogato, ko bodo le dobili v najem kak prostor, kjer bodo zares doma. Zdaj gostujejo v prostorih Otroškega kulturnega centra Krice krace v starem Kranju in v prostorih Gasilskega doma v Britofu. »Ob ponedeljkih načrtujemo folkloro, ob torkih ustvarjalne delavnice, ob sredah glasbene urice z Uršo Krek, ob četrtkih občasno bowling, da se malo razmigamo,« je povedal Uroš Tičar, ki je obenem društveni fotograf. In tako približno je videti vsakdan družine Tičar: Matic igra, oče Uroš vsak dogodek »ujame« v fotoaparat, mami Mojca je pa obema za spodbudo.