Matic Makuc si želi olimpijsko odličje

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Želja vsakega športnika je, da bi bil uspešen v svojem športu. Da bi doživel vsaj "svojih pet minut", ki bi poplačale ves trud, odrekanje, veselje in žalost, s katerimi se vsak športnik bori skozi celo kariero.

Matic je že od rojstva pred enaindvajsetimi leti gluh. Rodil se je slišečim staršem v Kranju, tudi mlajša sestra sliši. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani na Zavodu za gluhe in naglušne ter nadaljeval šolanje na Inštitutu in akademiji za multimedije v Ljubljani. Trenutno obiskuje drugi letnik.

Košarka je v njegovo življenje prišla natanko pred desetimi leti. Oče je domov prinesel vstopnice za obisk tekme KK Union Olimpija. Nad igralci na parketu je bil tako navdušen, da je očeta prepričal, da sta začela hoditi na vse Olimpijine tekme. Košarko je vzljubil na prvi pogled. Pred vsako tekmo se je želel fotografirati z igralci in samo še vprašanje dneva je bilo, kdaj se bo te igre lotil tudi sam. Močna želja po igranju ga je pripeljala v Košarkarski klub Triglav Kranj, kjer je štiri leta treniral pod vodstvom trenerja Mitje Šteblaja. Ker je bilo tekem zanj premalo, saj je zaradi gluhosti bolj treniral, kot pa se udeleževal tekem, se je po štirih letih v Triglavu odločil, da se loti treniranja v šoli na Zavodu za gluhe. Njegovo veliko ljubezen do košarke in veliko željo po uspehu je opazil učitelj telovadbe in ga povabil, da bi igral na državnem prvenstvu gluhih leta 2003. S petnajstimi leti je spet začel trenirati med slišečimi v KK Stražišče pod vodstvom Mateja Kozjaka. Dve leti kasneje sta ga Peter Brumen, trener slovenske reprezentance gluhih, in njegov pomočnik Bogdan Tanasič povabila, da bi igral med najboljšimi gluhimi košarkarji v državi. Takrat se je začelo zares. Vsakodnevni treningi, odrekanje prostemu času, zabavam s prijatelji, vendar mu tega danes ni žal, saj se je splačalo. Njegovo vitrino krasijo pokali, medalji in diplome, na katere je izredno ponosen.

Njegovo prvo večje tekmovanje je bilo svetovno prvenstvo gluhih košarkarjev na Kitajskem leta 2007. Osvojili so nehvaležno četrto mesto. Sledilo je evropsko prvenstvo v Bambergu leto kasneje, kjer so bili drugi. Deveto mesto so zasedli na olimpijskih igrah gluhih na Tajvanu leta 2009. Osmo mesto so zasedli leto kasneje na svetovnem prvenstvu v italijanskem Palermu. Letos je bilo še posebej uspešno leto. Zbrali so se pod okriljem Mihe Zupana in novega trenerja Izidorja Križana. Pol leta se je cela reprezentanca intenzivno pripravljala na evropsko prvenstvo v Turčiji. Rezultat trdega dela na treningih, na pripravljalnih tekmah s slišečimi, na kondicijskih pripravah, je bila osvojitev naslova evropskih prvakov! Poleg vseh uspehov na košarkarskem igrišču pa je ponosen tudi na Bloudkovo plaketo, ki jo je prejel leta 2009 na Brdu pri Kranju iz rok tedanjega ministra za šolstvo in šport Igorja Lukšiča.

Seveda pa se gluhi športniki kljub uspehom na svetovni ravni morajo zadovoljiti z zelo majhno pozornostjo javnosti. Matic Makuc pravi, da to sicer žalosti vse igralce, ki se trudijo ravno tako kot slišeči športniki, pa vendar niso deležni nikakršne podpore.

»Najbolj nas gluhe športnike žalosti, da dosegamo rezultate, kot je osvojitev naslova evropskih prvakov, pa se v medijih članki o naših uspehih pojavljajo zelo poredko, država pa se na naše rezultate ne odziva,« pravi Matic in hkrati dodaja, da so se v začetku septembra že začeli pripravljati za olimpijske igre gluhih 2013, ki bodo potekale v Bolgariji. Matic Makuc si zelo želi olimpijske medalje v svoji vitrini. Skoraj toliko pa tudi večje medijske pozornosti, saj je prepričan, da si tega želijo prav vsi gluhi ali kako drugače hendikepirani športniki.