Kmet, ki peče tudi kruh

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. september 2012 / 06:00

Na Gregorčevi kmetiji v Prašah vse, kar doma pridelajo, tudi doma predelajo in prodajo. Gospodar Jože je verjetno eden najbolj univerzalnih kmetov na Gorenjskem: zna rediti goveda in prašiče, pridelovati zelenjavo, krompir in žita, delati mesne izdelke, peči kruh ...

Praše - Z Jožetom Zlatetom, gospodarjem Gregorčeve kmetije v Prašah pri Mavčičah, sem se prvič za časopis pogovarjal pred štirinajstimi leti, takrat je osvojil laskavi naziv mladega gospodarja leta. Znova sva se srečala prejšnji teden, tudi tokrat je bil za to povod - kmetija Pr' Gregorc je v letošnji akciji Kmečkega glasa in kmetijsko gozdarske zbornice S kmetije za vas, s katero spodbujajo neposredno prodajo kmetijskih pridelkov in izdelkov, dobila drugo nagrado, Jožetova žena Greta pa je bila tudi ena od treh gorenjskih kandidatk na letošnjem izboru za mlado kmetico leta.

Ko je Jože leta 1994 prevzel gospodarske vajeti kmetije v svoje roke, so se na kmetiji ukvarjali z govedorejo in s pridelovanjem krompirja; v hlevu je bilo okrog trideset govedi in sadili so približno pet hektarjev krompirja. Ker je bil hlev že takrat majhen, na prostorsko utesnjeni lokaciji pa ni bilo možnosti za gradnjo novega, so vseskozi iskali dohodek še v drugih dejavnostih. Najprej so pridelovali solato, nato zgodnji krompir in čebulo. Vstop Slovenije v Evropsko unijo jim je zbil ceno, postali so nekonkurenčni, deloma tudi zaradi slabše zemlje v primerjavi s tekmeci. V takšnih okoliščinah so razmišljali, kako naprej. Že prej so za domače potrebe pekli kruh v krušni peči, kakšen hlebec so ga podarili tudi drugim. Pred sedmimi leti so na kmetiji registrirali dopolnilno dejavnost peka kruha in peciva ter izdelava testenin, v starem hlevu pa so uredili prostor za peko in trgovinico za prodajo.

Ob šestih že diši po svežem kruhu

Jože in Greta pečeta kruh trikrat na teden, takrat vstaneta najkasneje do enih ponoči. V dveh krušnih pečeh lahko naenkrat spečeta največ štirideset hlebov. Ko ob šestih zjutraj trgovinica odpre vrata, iz nje že diši po svežem kruhu. Pečeta deset vrst kruha, »tavelke« žemlje, orehove štrukeljčke, po naročilu tudi potice. »Največ povpraševanja je po polbelem kruhu, posebnih vrst kruha, kot so koruzni, pirin, ajdov, ržen in črn kruh s semeni, prodamo bolj malo,« pravi Greta in dodaja: »Krize posebej ne občutimo, ljudje pri kruhu vsaj zaenkrat še ne »šparajo«, bojimo pa se, da bi visoka cena bencina marsikoga odvrnila od obiska trgovine. Kupci niso le iz vasi in bližnje okolice, ampak prihajajo tudi iz Kranja, Škofje Loke, Medvod, Ljubljane …« Na razstavi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju vsako leto dobita priznanja za kruh, letos sta prejela zlato za pirin kruh, srebrno za ajdovega in bronasto priznanje za pletenico … »Priznanja nam veliko pomenijo, še več pa zadovoljne stranke - stranke, ki se vračajo, stranke, ki pripovedujejo o tem, da so z našim kruhom v torbi potovale na morje, na Kitajsko, v Novo Zelandijo, v Ameriko …« Ko Jožeta »zbodemo«, ali si je kdaj mislil, da bo pekel tudi kruh, odvrne: »Nikdar nisem rekel, da česa ne bi delal.« Greta ga dopolni: »Bila sva pred odločitvijo, ali bo moral eden v službo ali naj začneva še s kakšno dejavnostjo. Ob peki kruha sva se odločila tudi za prodajo na domu. Ljudje so že prej na kmetijo hodili po mleko, krompir, jajca, zelenjavo,…«

Hlev so »zasedli« prašiči

Ker sta se Jože in Greta vse bolj posvečala peki kruha, je čedalje več dela v hlevu padlo na Jožetovo mamo. Pred tremi leti so zato dali iz hleva zadnje govedo, hlev pa napolnili s prašiči. Redijo jih okrog štirideset. Petindvajset kilogramov težke spitajo do teže od sto do sto štirideset kilogramov. Zakoljejo jih v škofjeloški klavnici, del mesa prodajo kot sveže meso, drugega pa v okviru dopolnilne dejavnosti predelajo v suhomesnate izdelke. »Med kupci je največ povpraševanja po klobasah in salamah,« pravi Jože in poudarja, da prodajajo le lastne mesne izdelke. »Ko salam zmanjka, je treba počakati na druge. Salama pa zori tri mesece.« Nad pekarno bodo še letos uredili prostor, kjer bodo lahko prirejali tudi tečaje in sprejemali skupine na pokušino njihovih izdelkov.

Na kmetiji obdelujejo šestnajst hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega deset hektarjev lastnih in šest hektarjev najetih, imajo pa tudi osem hektarjev gozda. Krompir pridelujejo le še za lastne potrebe in za prodajo v domači trgovinici, druge površine namenijo pridelovanju pšenice, koruze in ječmena. Pšenice pridelajo dovolj za peko kruha in za krmljenje prašičev.

Ko Greto vprašamo, kako se kot Dolenjka, doma z Otočca ob Krki, počuti na Gorenjskem, pove: »Nič mi ne manjka, z ljudmi se razumem, dela imam dovolj …«