To ni političen song ...

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 12. september 2012 / 06:00

V nedeljo zvečer sem se odločil potegniti črto pod poletje in se znova začeti sekirati glede Bagdada, Kosova, Grčije, Formule ena, Šušteršiča in vsega drugega, kar je pomembneje od lepe nedelje. Upam, da nisem edini, ki je poslušal poročila ob 22. uri na Valu dvesto dva, ko je voditeljica zaključila svoje delo z besedami v smislu, da naj nas ne zavede pravkar minulo lepo nedeljsko vreme, ker so časi resni, težki in žalostni … torej vse prej kot pa lepi. Ne znam citirati njenega zadnjega stavka, vendar sem tako razumel in sem v trenutku moral spanec preložiti globoko v noč ali zgodaj v ponedeljkovo jutro. Ne obtožujem voditeljice, nikakor ne, temveč sebe in svoj prekleti prst, ki je spet pritisnil na tipko, na kateri piše »radio«, in ne na tipko, na kateri piše »cd«, in tako, namesto da bi me uspavala Smetanova Vltava, me je zbudil stavek, ki je kot grožnja priletel naravnost v opomin vsem, ki so mogoče zaužili lepo nedeljo in za hip pozabili na zgoraj omenjeno. Vse bolj se nagibam k tem, da verjamem, da so poročila samo še grožnje in dajanje opominov. No, vsaj v začetku poročil je tako, potem proti sredini, ko jim zmanjka dnevno aktualnih opominov, hitro preidejo na Bagdad in štetje mrtvih in na koncu, ko naj bi poslušalec zadihal, povejo, da je bilo v Monzi hudičevo nevarna dirka formule ena, in čisto na koncu začinijo s tem, da bo lepo vreme samo še dva dni, potem pa zanesljivo prihaja ohladitev, vendar nas bo grela vroča politična jesen, zato se ne bojmo, da nas bo zeblo.

Odstavek uvrstim zato, ker sem pomislil, kako bi ljudje reagirali, če bi jih vsakodnevno bombardirali, da se premalo psihofizično rekreirajo? Bi se zaprli v sobe in varčevali z gibi? Tako kot to zaradi groženj o hudih časih počnejo bojda z denarjem. Ljudje namreč ne zapravljajo več, ker se bojijo, da še slabše pride, in zato imajo denar raje v štumfu ali na banki, kot pa da bi ga nesli v trgovino in ga zamenjali za kako dobrino. Vendar ne vem, kako šparajo tisti, ki nimajo česa dati v štumf? Ni mi jasno … Tako kot mi ni jasno, kako lahko Šušteršič na primer razmišlja o pomanjkanju in varčevanju, ko pa ima tako obilno ministrsko plačo. Enako kot bi jaz, ki se vsak dan rekreiram, razumel tistega, ki se noče niti enkrat v tednu? Kako naj ga razumem? In še dobro, da smo ljudje lahko tudi pametni in se izogibamo televizijskih in radijskih poročil. Lahko se spet delamo mlade, ker mladih, kot vemo, ne zanima politika. Lahko se delamo neresne, ker tudi, če smo resni, mi ne bomo mogli pomagati politikom. Lahko le podležemo. Ampak zakaj bi, če pa oni ne opravljajo svojega dela tako, kot bi ga morali, in ne mi svojega. Torej, pustimo jih, da zase delajo, kar hočejo, in naj se ne vpletajo v naša življenja. Ko bodo hoteli poseči v našo denarnico, pa jih zmerjajmo in zamenjajmo. Torej, vsem tistim, ki še niste dojeli, da je športna rekreacija enaka čiščenju uma, lahko povem samo to, da se končno spravite v športne copate in hodite vsaj pol ure v eno smer. Nazaj grede boste čisto drug človek.