Spominjarije na Poldetovi klopci

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. september 2012 / 06:00

"Zaželel si je kislo mleko in domač kruh," se spominja Alojz Meglič. Ob štiridesetletnici bivaka je v severni steni Storžiča recitiral Zdravljico," se spominja Matija Perko. "Kot soigralec je bil fantastičen," doda Milena Zupančič. Bil je en krasen večer, posvečen izjemnemu igralcu Poldetu Bibiču.

Polde Bibič se je poslovil julija v osemdesetem letu starosti. Igralec in človek z veliko začetnico, za katerega Milena Zupančič, s katero sta skupaj odigrala nekaj nepozabnih vlog, pravi: »Je bil in je še vedno moj velik prijatelj.« Polde Bibič je imel v Motanah v KS Brezje več kot trideset let vikend, zato ga imajo Tržičani, Štajerca po rodu, tudi malce za svojega. Tamkajšnja krajevna skupnost je v sodelovanju z Območno izpostavo JSKD Tržič in Zvezo kulturnih organizacij Tržič v Kulturnem domu na Brezjah pri Tržiču pripravila Spominjarije, kot se imenuje eno od več kot desetih avtorskih del Poldeta Bibiča. Nit, ki je na minulo deževno soboto stkala nepozaben večer, je idejno spletel Boris Kuburič, na odru pa jo je v pogovoru z več gosti, ki so (s)poznali Poldeta Bibiča, odlično izpeljal David Ahačič.

»Jaz sem zate samo Polde in ne gospod,« je Polde Bibič rekel domačinu Alojzu Megliču, ko ga je ta ogovoril na Bistriški planini. »No, jaz sem pa Lojz«. Pa sta bila dogovorjena. Meglič je bil enajst let oskrbnik koče na Bistriški planini in je tistega dne Bibiču ponudil kislo mleko in domač kruh. »Prav to sem si zaželel,« je dejal Bibič. Ampak Meglič ga je opazil že prej, še preden sta bila zmenjena na Polde in Lojze, kako je Polde posedal pod drevesom, z buklo v roki, na vzletišču za jadralne padalce pod Dobrčo. »Z domačinom Janezom Boncljem sva se zmenila, da mu bova na tem mestu postavila klopco. Bi bilo že fino, da bi planinci vedeli, komu služi ta klopca,« je na sobotnem dogodku, na katerem je bila glavni rekvizit prav Poldetova klopca, obudil spomine Alojz Meglič ter dodal: »Leta 2003 sva s soprogo praznovala zlato poroko. Polde se je odzval povabilu, napisal in prebral je lep govor pred več kot stotimi povabljenci.«

O Poldetu Bibiču po tržiškem koncu kroži anekdota, kako mu je nek domačin pomagal pri gradnji vikenda. Ko ga je Bibič vprašal, koliko je dolžan, mu je ta odgovoril: »Saj bom tudi jaz tebe kdaj nucal.« Čez čas pa je pomislil sam pri sebi: »Ja, kakšno korist pa naj imam od igralca?« Recitiranje Zdravljice v severni steni Storžiča, ob štiridesetletnici bivaka avgusta 1988 je bilo nekaj nepozabnega, se je na Poldetovi klopci spominjal alpinist Matija Perko: »S svojim tempom, bil je po operaciji , je priplezal do bivaka; v navezi seveda, le plezalni pas ga je malo zategoval … (smeh). Moji tedaj devetletni hčerki, ki sem jo peljal na ta jubilej, sem povedal, kdo je z nami. Bedanc iz Kekca, je bila presenečena. Ja, zanjo je bil to zares velik dogodek, za nas, odrasle, ko smo prisluhnili interpretaciji Zdravljice, pa prav tako.« Znano je, da je Polde Bibič rad hodil po planinah; na Bistriško planino, Dobrčo in tudi na Kofce, kot se spominja nekdanja oskrbnica koče Rezka Švab.

Leta 2008 je Bibič prodal vikend na Motanah družini Vrhovnik. Mladi Domen Vrhovnik je v soboto na Brezjah pri Tržiču z recitacijo oživil odlomek iz Bibičevih Spominjarij. Domen celo spi v isti sobi, v kateri je imel Polde Bibič spalnico. »Velike vloge že plešejo po sobi,« je dejal mladenič. Zagotovo največja skrivnost ostaja poljub med Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem v filmu Cvetje v jeseni, ki ga je režiral Matjaž Klopčič. Je bil poljub resničen, ali filmski? Milena Zupančič se je udeležila sobotnega dogodka, skrivnosti pa ni razkrila. Le to, da sta morala kader poljuba posneti večkrat, povsem zaradi drugih okoliščin, kot je bil veter … Matjaž Klopčič ju je v resnici imel rad kot filmski par. Zupančičeva pove, kako sta bila Polde Bibič in njen življenjski sopotnik Dušan Jovanovič nekdaj razposajena mladeniča, ki sta iz spačka, ki ga je tudi malce po pločniku vozila po Ljubljani, rada potrepljala mlade ritke, do tega, kako je imel Polde Bibič izjemno veliko srce do svoje družine. »Vedno bom čakala, da me spet pokliče,« je še dejala Zupančičeva o prijatelju, za katerega še pove: »Veliko je dobrih igralcev, le malo je izjemnih. On je. Bog se ga je dotaknil z roko, kot temu pravijo.«