Temne plati naše zgodovine

Preteklosti ne smemo pustiti pri miru, saj bomo le tako lahko zagotovili, da se teptanje človekovih pravic ne bo ponavljalo. Takšno je sporočilo s spominske slovesnosti ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov.

Mekinje – Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov, ki smo ga praznovali 23. avgusta (v spomin na ta dan leta 1939, ko sta Hitler in Stalin podpisala pakt, ki mu je sledila druga svetovna vojna), je Študijski center za narod­no spravo pred dnevi počastil četrtič, letos pa je slovenska vlada na podlagi resolucije Evropskega parlamenta iz leta 2009 ta dan tudi uradno razglasila za spominski dan. Slovenija je edina evropska država, ki je v 20. stoletju doživela vse tri velike totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem.

Spominska slovesnost, ki so se je udeležili številni predstavniki vlade, na čelu s premierjem Janezom Janšo, je ob soorganizaciji Občine Kamnik in Društva Demos na Kamniškem v ponedeljek, 27. avgusta, potekala na dvorišču uršulinskega samostana v Mekinjah. Lokacija ni bila izbrana naključno, saj je bil samostan v zad­njih dveh stoletjih nema priča totalitarizmov in vojn. Številni govorniki (slavnos­tni govornik je bil Janez Juhant) so v nagovorih pred več sto obiskovalci izpostavili pomen soglasja slovenske družbe in pomen človekovih pravic. »Preteklost živi v sedanjosti in oblikuje naš jutri, zato govorimo, pišemo, se spominjamo … Zgodbe je treba deliti s prihodnjimi generacijami v opomin na trpljenje ter spomin na ljubezen in pogum vseh tistih, ki so morali premagati čas krutosti. Ker njihove žrtve niso bile zaman in so vsekakor vredne naše pozornosti v vseh pogledih. Zgodovina ni nikoli le skupek dogodkov na linearni časovni osi. Zgodovina je vedno tudi vsota človeških življenj in usod. In letos posvečamo še posebno pozornost usodam slovenskih fantov, ki so bili pred sedemdesetimi leti, v času druge svetovne vojne, prisilno vpoklicani v nemško vojsko. Njihove zgodbe so zgodbe o ukradeni mladosti, zločinskosti nacizma, ljubezni do domovine, uporništvu, žrtvovanju, povojnih krivicah in odrinjenosti, prizadevanjih za priznanje njihovega trpljenja in pravice do spomina. Mobilizirani slovenski fantje so bili namenjeni žrtvovanju, bili so zgolj kolešček v strahotnem vojaškem stroju. In prav to nespoštovanje človeškega dostojanstva je bistvo totalitarizma,« je izpostavila Andreja Valič Zver, doktorica zgodovinskih znanosti in direktorica Študijskega centra za narodno spravo, ter dodala, da se moramo truditi, da dostojanstvo človeka postane osrednja vrednota sodobne družbe. »Naj takšno spominjanje na temne plati naše zgodovine pripomore k dvigu kulture strpnosti, sočutja in spoštovanja med ljudmi,« je še povedala Andreja Valič Zver, ki je mnenja, da je politika dolžna dajati sporočila, ki bodo pripomogla k spravi in umiritvi, saj je slovenski narod glede zgodovinskih vprašanj razklan.

Da ne gre za revanšizem trenutne oblasti, pač za zagotovilo, da se v prihodnosti totalitarizmi, ki teptajo osnovne človekove pravice, ne bodo več ponavljali, je poudaril tudi Igor Podbrežnik iz Društva Demos na Kamniškem. »Prepričani smo, da brez spomina, poprave krivic in ozdravljenja ran iz preteklosti ni mogoče graditi uspešne in mirne prihodnosti. Slovenska družba mora doseči soglasje, kako zdraviti rane iz preteklosti, ki nas vedno znova bolijo. Kako presegati delitve, ki nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost. Kako obravnavati totalitarno dediščino, ki je še kako živa, v vsej njeni celovitosti. Pravičnost je temelj miru, zato je treba žrtve obravnavati etično in sočutno. Zato ne moremo sprejeti ideje, da je treba preteklost pustiti pri miru. Totalitarni režimi so povzročili veliko gorja, zatirali osebno in narodno svobodo, diskriminirali, zapirali in ubijali. Za nas to ni stvar ideološke opredelitve, to je vprašanje naše človečnosti,« je med drugim povedal Podbrežnik, glavni pobudnik, da se je letošnja slovesnost pripravila v mekinjskem samostanu.

Osrednja pozornost prireditve je bila letos namenjena prisilni mobilizaciji slovenskih fantov v nemško vojsko, ki so bili v svoji mladosti v tujih vojaških škornjih žrtve nacizma in komunizma. Ob koncu slovesnosti so predvajali dokumentarni film o usodi prisilnih mobilizirancev z naslovom Vojakovo pismo. Kot so poudarili organizatorji, je takšnih usod zelo veliko, in čeprav so mnogi že umrli, ni o tej temni strani naše preteklosti nikoli prepozno govoriti.