Ovadba

Ne mine dan, da ne bi v sredstvih javnega obveščanja zasledil, da je bila zoper nekoga podana ovadba. Ker niti ovaditelji (tu organe pregona izključujem) niti novinarji ne poznajo dovolj kazenskega zakonika, tako bralci ali poslušalci oz. gledalci običajno sploh ne vemo, zaradi katerega kaznivega dejanja je nekdo ovaden. Vendar so novinarji le ljudje, ki poročajo o dejanjih drugih. Ovadbe pa danes padajo kot zrele hruške v jeseni. Postajajo sredstvo političnega pritiska, pritiska v civilno pravnih razmerjih na dolžnike, postajajo stvar osebnega maščevanja, v stilu: te bom ovadil »pa boš že videl«. S tem povzročajo veliko dela tako policiji kot tožilstvu, dostikrat pa tudi sodišču.

Pravosodje, kamor žal več ne spada tožilstvo in je trenutno pod policijsko »komando«, ima v kazenskem zakoniku obrambo pred poplavo ovadb. V kazenskem zakoniku je določeno kot kaznivodejanje kriva ovadba, ki v prvem odstavku določa, »da stori kaznivo dejanje tisti, ki drugega naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradnih dolžnostih, pa ve, da ga ni storil«. Pri tem je treba poudariti, da je to eno najtežje dokazljivih dejanj. Storilcu je namreč treba dokazati tako imenovani direktni naklep. To pomeni, da mu je treba dokazati, da je v času podajanja ovadbe vedel, da nekdo ni storil kaznivega dejanja, pa ga je kljub temu naznanil. V svoji dolgoletni tožilski praksi, ko nam še ni komandiral policijski minister, sem morda tožil dva do tri storilce tovrstnega kaznivega dejanja, čeprav sem bil osebno prepričan, da je bilo takih dejanj mnogo več. Vendar če ni dovolj čvrstih dokazov, tudi kaznivega dejanja ni. Ta težka dokazljivost tega dejanja ima seveda v življenju zoprne posledice, zlasti če so ovadbe anonimne. Če ovadbo prejme tožilstvo, jo pošlje v preveritev policiji, kar pomeni, da mora policija o zadevi najprej izprašati osumljenega, nato pa še morebitne priče in zbrati še druge dokaze, iz katerih izhaja, da je bilo kaznivo dejanje v resnici storjeno. Po tem postopku pošlje zadevo nazaj na tožilstvo, ki odloča o nadaljnjem postopku. Veliko dela, prevečkrat zaman. Povprečen, ne dosti razmišljujoč občan ne loči dovolj ovadbe od obsodbe. Razmišlja: če je bila pri nekom policija, je gotovo nekaj zakrivil, saj policija ne hodi naokoli brez razloga. V očeh teh povprečnežev ovadena oseba torej ni tako poštena, kot se je delala. In na ta način se nedolžnim ljudem zgodi krivica. Zato so ovadbe tako priljubljene, zlasti pri raznih politikantih, ki na ta način osirajo svoje politične konkurente. Kranj ni pri tem nobena izjema. Terjajo pa takšne ovadbe seveda skrajno previdnost, tako pri delu policije in še zlasti policiji podrejenega tožilstva. Kajti vsaka ovadba, pa čeprav anonimna, včasih le ni brez soli in je naznanjeno kaznivo dejanje v resnici bilo storjeno in terja ukrepanje tako tožilstva kot sodišča. Ali je ovadeni v resnici kriv, pa dokončno odloči sodišče s pravnomočno odločbo. Zato bi bilo prav, če bi se ljudje odločali o krivdi posameznika na podlagi pravnomočne odločbe, ne pa na podlagi ovadbe. Pritlehnost, ki je vzrok mnogim ovadbam, ne sme biti ovira za naznanitev dejanj, ki jih občani zaznamo v vsakdanjem življenju, zlasti na področju nasilja v družini. Ne moremo biti gluhi in slepi, ko se kršijo človekove pravice, napada premoženje, zlorablja položaj ali pa ko državni organi evidentno presegajo svoja pooblastila.

Ne tega razumeti kot poziv k množičnemu vlaganju ovadb, vsak naj v skladu s svojo vestjo reagira, kot misli, da je prav.