Prvič v šolo z osebnim vabilom

Otroka na tako pomemben korak, kot je vstop v šolo, ki bi ga lahko primerjali s prvo službo, pripravljamo že od majhnega, svetuje psihologinja Judita Slabe iz Osnovne šole Ivana Groharja v Škofji Loki.

Kako poskrbite, da je prehod iz vrtca v osnovno šolo za otroke čim manj stresen?

»Po vpisu v februarju vsakega otroka skupaj s starši povabimo na kratek razgovor, na katerem jim predstavimo delo v šoli. Starši se ob tej priložnosti lahko pozanimajo o vsem, kar jih teži, ter predstavijo svojega otroka in njegove posebnosti. Otroci pa narišejo kakšno risbico in povedo, kaj jih veseli in kaj jih zanima, da začutijo, da gre zares - da gredo v šolo, kjer se bodo veliko naučili in bodo morali tudi marsikaj pokazati. Spomladi povabimo tudi skupine iz vrtca, da pridejo obiskat naše prvošolčke in si ogledat šolo, pripravimo jim tudi predstavo. Nato gredo v razrede, kjer imajo skupne dejavnosti s prvošolčki. Imamo tudi roditeljski sestanek za starše, na katerem jim predstavimo učiteljice, način dela in kaj je treba kupiti, da se že prej skupaj z otroki pripravijo na prvi šolski dan. Staršem tudi predstavim, kakšna naj bi bila priprava doma.«

In kako naj bi bila videti ta priprava?

»Otroka že od majhnega pripravljaš na ta korak, da bo šel v šolo. Iz dneva v dan je namreč bolj samostojen in več zmore. Staršem zato povem, da pet let star otrok že ogromno zmore in zna ter da bo v šoli to samo nadaljeval. Toliko star otrok se že rad tudi potrjuje, rad recimo pokaže risbico ... Priprava na šolo mora tako potekati v luči pozitivnega pričakovanja, dopovedujemo mu, kaj vse že zna in da se bo še več naučil. Zanimanje za znanje moramo zato ustvarjati že od majhnega naprej. Otroku pokažemo knjige, z njim beremo in mu povemo, da bo o tem v šoli še več zvedel in da bo kmalu znal sam brati. Otrok naj tudi sodeluje pri izbiri šolske torbe in nakupu šolskih potrebščin, ki jih doma zavijemo in podpišemo, da pozna svoje stvari, ker bo moral skrbeti zanje. To je že odgovornost, da prineseš domov vse barvice, ki si jih odnesel v šolo. Lahko mu določimo tudi kotiček, kjer bo stvari shranjeval in kaj naredil za šolo, povemo mu, kakšen je bil naš prvi šolski dan. Predvsem pa mu pokažemo veliko zaupanja, da bo zmogel in da smo mu pripravljeni pri tem tudi pomagati.«

Jim za prvi šolski dan pripravite kaj posebnega?

»Za prvi šolski dan otroci na dom dobijo osebno vabilo. Skupaj s starši jih povabimo v šolo, kjer zanje pripravimo prireditev, na koncu pa učiteljice pokličejo svoje učence in jih odpeljejo v razred, kjer si poiščejo mesto. Tam jih čaka tudi manjša pogostitev, nato pa jim predstavijo, kako bo potekal pouk in kaj morajo drugi šolski dan prinesti s sabo. Dobijo občutek, da so v šoli lepo sprejeti, obenem pa jim povemo, da gre drugi dan že zares in da naj s sabo prinesejo šolsko torbico.«

Verjetno pri vseh otrocih ne gre povsem brez solz. Kako poskrbite za tiste, ki se še vedno močno oklepajo staršev?

»Nekateri otroci občutijo stisko ob ločitvi od staršev. Verjetno se to nadaljuje še iz vrtca, šola pa je vseeno še višja stopnička, kot recimo prva služba. V razredu sta vzgojiteljica in učiteljica, ki tem učencem namenita več časa in se z njimi pogovarjata. Taki otroci se radi tudi še malo stisnejo v naročje, saj potrebujejo tolažbo in spodbudo in to tudi dobijo.«

V šoli dovoljujete, da otroci prve dni s sabo prinesejo recimo najljubšo igračo?

»Če to potrebujejo, jo lahko prinesejo. Ponavadi to preide v kakšen 'dan igrač'. Se pa otroci kar hitro navadijo samostojnosti.«

S kakšnimi strahovi pa se po vaših izkušnjah soočajo starši, ko otroka pospremijo v šolo?

»Mogoče kakšen starš sam nima najboljše izkušnje s šolo, zato ga skrbi tudi za otroka. Starše skrbi, kako bo otrok zdržal pri miru štiri ure, ali bo slišal in si zapomnil, kar je treba, kako se bo znašel v skupini, ali se bo znal postaviti zase, ali si bo upal povedati, da mora na stranišče, da je žejen, če ga kaj skrbi ... Predvsem pa jih skrbi, ali bodo dobro poskrbeli za njegovega otroka. Starši za otroke najbolje poskrbimo in si zelo želimo, da bi tudi učiteljica znala poskrbeti zanj in ga videti v njegovih posebnostih.«

In kako preženete te strahove oziroma kako jih prepričate, da ni razloga za zaskrb­ljenost?

»V razredih imamo jutranji krog, kjer vsak lahko kaj pove o sebi in svojih dogodivščinah. Če je kdo bolj plašen, ima takrat priložnost opazovati druge in spoznati, da so si v marsičem podobni, tako da si na tak način mogoče tudi laže poišče prijatelje. Vsakemu pustimo čas, nekateri to potrebujejo, da začnejo upoštevati druge in začnejo nase gledati kot na člana skupine, drugi dobijo priložnost, da se opogumijo in spoznajo, da so tudi oni pomembni in da tudi njihova beseda šteje, da imajo tudi oni kaj zanimivega povedati.«

Kako torej otroke sprejmete prvo šolsko uro in kako jih potem vpeljete v resnejše šolsko delo?

»Učiteljica in vzgojiteljica povesta otrokom, da bodo veliko časa preživeli skupaj, in če želijo, da se bodo skupaj imeli dobro, se morajo vsi držati določenih pravil, upoštevati drug drugega, znati počakati na drugega in spodbujati tistega, ki si ne upa toliko. Povedo jim, kako bo potekal dan. Za toliko stare otroke je ritem zelo pomemben, zato ga tudi napišejo in narišejo na tablo. To jim daje občutek varnosti.«

Verjetno pa otroci tudi sami že pričakujejo, da se ne bodo več samo igrali, ampak jih čaka tudi resno delo?

»Zagotovo, staršem že na roditeljskem sestanku povemo, da je šola ne le igra, ampak predvsem delo. Otrok se uči vztrajnosti in pridobiva delovne navade. To so živ­ljenjske spretnosti, ki niso pomembne samo v šoli, ampak v življenju nasploh.«