Zlata pravila za družinski dopust (5)

Vsak dopust je lahko naša učna lekcija. Prevelika pričakovanja ubijajo še tako trdožive odnose. Še posebej če pričakujemo, kaj bodo drugi naredili za nas. Do sedaj sem se naučila o dopustu več stvari. Dopust je živa stvar, mora biti ravno prav načrtovan in hkrati spontan, ravno prav dolg(očasen) in aktiven. Bolje večkrat po malo kot dva meseca skupaj … Razen če niste v Avstraliji. Všeč mi je, ker se način dopustovanja spreminja s številom članov v družini in z njihovo starostjo. Mlajšim otrokom je vseeno, kje so na dopustu, ali v Turčiji, na hrvaški obali ali v Bohinju. Važno je, da je poskrbljeno za njihove osnovne potrebe, kamor spada tudi igra. Ali naj se otrok do svojega peskovnika pelje z letalom ali le dve uri z avtom, pa je izbira njegovih staršev. Nekaterim je prav lepo tudi na najbližjem igrišču ali v domačem bazenu. Starejši ko so otroci, več imajo od potovanj in spoznavanja novih krajev in dežel. Odlični sopotniki so osnovnošolci, saj so v letih, ko so radovedni in imajo že predstavo o svetu, razumejo pomen tujih jezikov in lahko povežejo svoje znanje z doživetim. So družine, ki vsa leta skrbijo, da na dopustu niso nikdar sami. Dopustujejo s prijatelji ali s sorodniki. To ima dobre in slabe strani. Slabo je, če družina ne more, noče ali ne zna biti sama. Če družinski člani potrebujejo vedno nekoga zunanjega za družbo, za polnjenje praznine ali konfliktov. Nekaj dni pa že lahko zdržimo drug z drugim, kajne. Všeč mi je tudi ločen dopust. Ko nekaj dni otroci preživijo samo z očetom ali samo z mamo. Tisti, ki ste preživeli kakšen dan sami doma, šele razumete pomen filma Sam doma. Bližina je nekaj lepega. Vendar se moramo občasno odlepiti, ločiti in biti malo sami s seboj, da spet najdemo ednino. Potem je v dvojini in množini lažje sobivati. Nekako mi ne gre v račun to slovensko lepljenje. Na partnerje, na otroke, na parkirni prostor, na prostor na plaži, na pavšal za sto let … Vsakič se sprašujem, ali je to zaradi varnosti ali zaradi majhnosti?