Sedem suhih krav

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. avgust 2012 / 06:00

Prvih sedem let tega tisočletja je bilo neverjetno dobrih, vsega v obilju, tudi denar je bil poceni. Leta 2008 pa se je izkazalo, da je bilo to blagostanje le preveč napihnjeni balon, ki se je na koncu razpočil. Kmalu se je pokazalo tudi, da tedaj začeta pot navzdol ne bo le zadeva leta ali dveh, ampak bo trajala dlje, nemara celo »dolgih sedem let«. To so pred letošnjimi počitnicami naposled spoznali tudi naši politiki in kljub temu odšli na dopust. Položaj je najslabši doslej: tovarne se še naprej zapirajo, podjetja propadajo, banke so v velikih težavah. Marsikje na planetu je suša, ne samo pri nas. Letošnji pridelek žit in koruze bo slab, cene na svetovnih trgih bodo poskočile.
Ob tej črni sliki se spomnim svetopisemske prilike o sedmih debelih in sedmih suhih kravah. »Po dveh letih je imel faraon sanje. In glej, stal je ob Nilu. In glej, iz Nila je stopalo sedem lepih in debelih krav in so se pasle v ločju. In glej, za njimi je stopalo iz Nila sedem drugih, grdih in suhih krav in postavile so se poleg onih krav na bregu Nila. In grde in suhe krave so požrle onih sedem lepih in debelih krav. Nato se je Faraon prebudil.« Jožef je bil edini, ki je znal Faraonu njegove sanje razložiti: sedem debelih krav pomeni sedem let obilja, sedem suhih krav pa sedem let lakote, ki pride za njimi. »Zdaj torej naj faraon poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi nad egiptovsko deželo. Faraon naj dalje nemudoma postavi nadzornike po deželi in naj jemlje petino od egiptovske dežele v sedmih letih obilnosti. In naj zberejo ves živež teh dobrih let, ki pridejo, in naj spravijo žito pod faraonovo oblastjo kot živež po mestih in ga shranijo. Ta živež naj bo v zalogo deželi za sedem let lakote, ki bodo v egiptovski deželi. Tako ne bo uničena dežela po lakoti.« Faraon je Jožefa poslušal in svojemu novemu svetovalcu poveril nalogo egiptovskega kaščarja. Ko je po sedmih letih obilja dejansko prišlo sedem suhih let in je v Egiptu zavladala lakota, so vsi hodili k Jožefu in kupovali pri njem shranjeno žito.

Ta svetopisemska prilika (1 Mz 41,1-57) je ena tistih, ki so bile v zgodovini vedno znova aktualne. Malo je bilo »faraonov«, ki so zmogli toliko daljnovidnosti in imeli take dobre svetovalce, kakršen je bil sveti Jožef. Tako ni čudno, da se prilika dobro obnese tudi, če skušamo z njo razložiti sedanje slovenske in globalne razmere. Tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Kot rečeno, bo letos zaradi manjšega pridelka žit v največjih svetovnih proizvajalkah (ZDA in Rusiji) le-teh primanjkovalo oziroma bodo dražja. Hkrati je že jasno, da so zmagovalci sedanje krize tisti, ki so v debelih letih dajali na stran in imajo zdaj prihranke v gotovini ali drugih oblikah premoženja. Mnogi bančniki in podjetniki tega očitno niso počeli. Pričakovali bi, da bo največ prihrankov tam, kjer se ti največkrat hranijo – torej ravno v bankah. A v teh se je nabralo predvsem veliko »slabih terjatev«, nemalokrat zato, ker se bančniki niso držali preizkušenih načel svoje stroke, ampak so raje poslušali politike in dajali posojila tistim, ki so bili »naši«, njihovi projekti pa špekulantski in tajkunski.

»Preteklo je sedem let obilnosti, ki je bila v egiptovski deželi. In začelo je prihajati sedem let lakote, kakor je Jožef napovedal …« Po mojem izračunu teče že peto suho leto in čez kaki dve leti se bo naša pot morda spet ukrivila na bolje. Tako smemo upati, vprašanje pa je, ali in kako bomo ti dve suhi in denarja lačni leti sploh preživeli?