Potrpežljivost (potrpljenje)

Ljudje smo potrpežljiva roba. Razumljivo je, da smo potrpežljivi z otroki, s starejšimi ljudmi, z vrstami v kolonah na »hitrih« cestah, zlasti pa s svojim nadrejenim. Pravijo, da je potrpežljivost božja mast. Glede na število bi morala v nebesih obratovati velika tovarna za izdelavo te masti. Ne vem, zakaj si tega ni domislila mariborska (pa še kakšna druga) nadškofija, ki bi tako lahko poslovala brez izgube, ne pa tako, kot je sedaj, ko bomo verni in neverni krili milijardno izgubo, kljub vsemu cerkvenemu bogastvu. Vendar v zgodovini ni bilo vedno tako, da je božja mast delovala. Spomnimo se tolminskih uporov za časa fevdalizma, judenburškega upora za časa prve svetovne vojne in zlasti, kar nam je najbližje, upora v času NOB. Vsi ti upori so terjali žrtve, eden več, drugi manj, pa zato nič manj dragocene. Očitno so bili z božjo mastjo močno namazane vaške straže, belogardisti in domobranci, saj so sodelovali z nemškim in italijanskim okupatorjem kot nadvse potrpežljivi hlapci, in to z božjim blagoslovom. Sedaj v t. i. kapitalistični demokraciji pa jih z božjo mastjo, kot je bilo videti na televiziji, maže še Ivan Oman na zboru nekdanjih fašističnih vaških straž. Če bi molčal, bi ostal modrijan, tako pa je izpadel kot močno pozabljiv možak. Leta pač storijo svoje.

Kaj pa danes?

Ko odprem časopis, pa ne samo enega, gledam in poslušam TV in radio, me vsak dan današnja oblast preizkuša, kje so moje meje (pa ne samo moje) potrpežljivosti. Pa ne gre samo za današnjo oblast. Vse oblasti do sedaj niso storile nič ali pa zelo malo, da bi se uveljavila pravna država. Sodni postopki v primerih gospodarskega kriminala tečejo predolgo in so neučinkoviti, kar daje ljudem vtis, da so namenjeni le kurjim tatovom. Tudi zadnje polemike okoli umestitve »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo dokazujejo, da vladajoča garnitura na čelu z SDS ne da kaj dosti na pravno državo. To pravilo bi lahko določili z zakonom, in če smo pravna država, potem se je treba zakona držati, zato ne potrebujemo spremembe ustave. Seveda je smisel te politične akcije SDS v tem, da bi onemogočili referendume, ki bi pomenili boj za ohranitev socialne države, ki jo sedanja oblast uspešno razgrajuje. In prav v tem delu me zanima, kje so meje naše potrpežljivosti. Koliko časa bomo še gledali, da krajo bivšega družbenega premoženja plačujemo vsi, največ tisti iz srednjega in nižjega sloja in najmanj bogati. Koliko časa bomo še gledali, da za izgube bank nihče ne odgovarja, pri čemer imajo direktorji bank po nekaj sto tisoč evrov letne plače. Sedanja vlada odvzema pokojnine (iz ideoloških razlogov) ljudem, ne da bi jim izdali nove odločbe. Ljudje prihajajo na odgovorna delovna mesta ne zato, ker so sposobni, ampak zato, ker so člani SDS, NSi itd. Parole, da moramo v teh težkih časih držati skupaj, so plehke. Že vnaprej se ve, da dokler bodo v politiki ljudje tipa Janša, Erjavec, Novakova, Pahor itd., to ni možno in gre pri pozivu za enotnost zgolj za prevaro, ne pa za resnico. Upam, da bo naše potrpežljivosti enkrat konec in bomo s političnega odra nagnali vse tiste, ki hlepijo po oblasti, ne zato, da bi služili ljudem, ampak da bi jim vladali. Da bomo nagnali vse tiste, ki mislijo, da je kapitalizem (beri denar) bog, človek pa le sekira v njegovi drvarnici.