Šport na Olimpu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. avgust 2012 / 06:00

Jutri se končajo tridesete olimpijske igre moderne dobe. Če bi se vprašali, kje je bil v treh olimpijskih tednih moderni Olimp, sedež novodobnih bogov, je mogoč samo en odgovor: na olimpijskih igrah. Pa ne le v tistem, kar se je dogajalo na olimpijskih prizoriščih v Londonu in okoli njega, ampak tudi v vsem, kar je bilo z njih po elektronskih komunikacijah posredovano, gledano in doživeto po vsem svetu. Olimpijsko dogajanje je zasenčilo tudi tista svetovna dogajanja, ki bi bila spričo svoje tragične veličine vredna večje pozornosti; takšna je, denimo, državljanska vojna v Siriji ali vojna na meji med obema Sudanoma, humanitarna katastrofa, na katero vztrajno opozarja gorenjski rojak Tomo Križnar. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da so v teh treh tednih na Olimpu vladali bogovi športa in z olimpijskim dogajanjem začarali tudi medije tega sveta in njihove zasvojence. To pa smo v večji ali manjši meri kar mi vsi.

Slovenski športniki so se na letošnjih olimpijskih igrah dobro odrezali. Morda bi se lahko z več sreče in z večjim finančnim vložkom še bolje. Po drugi strani je treba na vso reč pogledati objektivno, primerjati velikost naše nacije z velikostjo tistih, ki so si na igrah priborile največ medalj (Kitajska, ZDA, Velika Britanija …) in s ponosom ugotoviti, da se je slovenski športni David med temi olimpijskimi Goljati boril nad objektivnimi pričakovanji. Na robu olimpijskega dogajanja so oživele številne debate o tem, kaj Slovencem pomeni šport, koliko smo zanj pripravljeni odšteti, kaj bi se dalo še izboljšati ipd. Pogledi so številni in različni, vendar se na koncu tako v mednarodni kot v znotrajslovenski primerjavi izkaže, da bi bilo morda res mogoče narediti in doseči še več, da pa to ni lahko; človeški in finančni viri so pač omejeni.

V teh vrsticah želim izpostaviti še enega od številnih pogledov na te reči. Tistega, v katerem se nam razkrije razkorak med športno aktivno manjšino in športno povsem pasivno ali premalo aktivno večino prebivalstva. Tu ne mislim samo na tiste, ki olimpijsko dogajanje spremljajo pred ekrani v družbi pijače in hrane, sami pa se sploh ne »športajo«. Še bolj bi morali pokazati na tiste, ki niti tega ne počno, ki jih šport sploh ne zanima, kaj šele, da bi bili tudi sami telesno bolj aktivni. Žal je znotraj te delitve hudo opazna tudi njena razredna oziroma socialna razsežnost. Dejstvo je, da so športno oziroma rekreativno bolj aktivni tisti deli prebivalstva, ki so bolj izobraženi in razgledani in bolj premožni. Rečeno drugače: med športno neaktivnimi prevladujejo manj razgledani in manj premožni ljudje. To je dejstvo, ki je po eni strani razumljivo, po drugi pa bi bilo takšno stanje mogoče spremeniti.

Pogoja sta predvsem dva: zavestni in finančni. Na več denarja za te reči v danih razmerah ni realno računati. Tisti, ki je telesno premalo aktiven, bi moral to najprej spoznati. Marsikdo se tega zave šle, ko se mu začne poslabševati zdravstveno stanje, pri marsikom je že prepozno. Spoznanju o potrebi po telesni aktivnosti mora slediti premislek in odločitev za eno od tistih dejavnosti, ki so cenejše od drugih. Skozi okno, pred katerim zadnjih sedem let pišem svoje članke, imam pogled na cesto, ki vodi pred njim. To je ena od lepih in manj prometnih poti. Dejstvo je, da je na tej cesti vsako leto več rekreativcev in med njimi daleč največ kolesarjev, tekačev in sprehajalcev. Za te reči potrebuješ samo dobro kolo in tekaške copate, ne nujno najdražje … Kdor se še ni, naj se torej po olimpijskih igrah še sam povzpne na Olimp. Ko začnemo več hoditi, teči, kolesariti, smo že na pravi, olimpijski poti.