Sprejeli so me za svojega

"Sem divjak, ki je preprečil popolno civilizacijo Gorenjcev pod Alpami," o sebi pravi Tomo Križnar. V svet, v zadnjem desetletju v Darfur, Nubske gore pa vse do Modrega Nila ga vleče skrb za človeštvo. "Raka (genocid) je treba ozdraviti," pravi.

Tomo Križnar, svetovni popotnik in humanitarni delavec, je zadnje tedne doma. Iz Afrike, območja ob meji med Sudanom in Južnim Sudanom ga je pregnalo deževje. Tudi zbolel je za malarijo. Tamkajšnji prebivalci so na to bolezen že na pol imuni, sam je moral oditi. O črnih ljudeh, domorodcih govori z izbranimi besedami, ko beseda pride do neučinkovitega delovanja velikih držav ali Združenih narodov, govori hitro in zagrenjeno. Jezno.

»Nube so žlathni, plemeniti, prvinski, človeški. Ne poznajo raka, sladkorne bolezni, visokega krvnega tlaka, … Če bi jim bili podobni, bi se bolj spoštovali med seboj, ne bi tako hiteli in okolja spreminjali v smetišče in ne bi poznali bolezni, ki jih prinaša le odtujenost človeka od narave,« pravi Križnar. Velika težava prebivalcev od Darfurja do Modrega Nila pa je boj. Boj proti svojemu predsedniku, boj za vodo, nafto, surovine. Boj proti ljudem, ki mižijo na obe očesi. In tudi boj proti meningitisu in trenutno tudi proti lakoti.«

Danes najhujši boji potekajo na meji, ki je ni – med Sudanom in Južnim Sudanom.

»Vsi smo vedeli, da bo tako, a so veliki naredili vse, da je do vojne prišlo. S tem preusmerjajo pozornost s kraj in ropov Južnega Sudana. V tej novi državi lahko najameš zemljišče v velikosti Slovenije za 49 let za deset tisoč dolarjev na mesec. In če le prijaviš, da na tem zemljišču ne proizvajaš ogljikovega dioksida, imaš dobiček. Sumim, da so to vojno načrtno zakuhali lopovi iz anglosaksonskega, arabskega in židovskega sveta, da bi vse pobrali črnim ljudem. Ti tako ali tako niso nič vredni, so leni, živijo na drevesu. In čakajo na hrano.«

V Sloveniji vam nekateri očitajo, češ pomagajte Slovencem, ne pa lenim Afričanom, ki le čakajo, da jim bo hrana padla z neba.

»Kriza pri nas z dogajanjem ob meji obeh Sudanov ni primerljiva. Pri nas ne poznamo sistematičnega načrta o izbrisu vseh Slovencev iz Alp, od rek in močvirja v Ljubljani. Morda so takšni načrti v preteklosti bili, danes jih ni. Kdor v Sloveniji ne more do hrane, si je, oprostite, tudi sam kriv. Na Afriko pa so se spravile vse svetovne roparice, še posebej na Kongo in Sudan. V slednjem smo priča največji humanitarni katastrofi na planetu, kjer vlade od leta 1956 sistematično bombardirajo lastno manjšinsko prebivalstvo. Rasistični svet pa vse to gleda in dopušča, saj si na skrivaj misli, da si to zaslužijo. Saj so nesposobni. Pozabljamo pa, da so Afričani pripadniki ene največjih civilizacij, ki jo bolj malo poznamo, saj so zgodovino pisali rasistični zgodovinarji in antropologi. Naše mnenje so oblikovali tako, da so jih lahko kolonizirali in pobrali vse.«

Pred dnevi se je Ban Ki Mun, generalni sekretar Združenih narodov, v Srebrenici opravičil za neposredovanje modrih čelad. Umrlo je več tisoč muslimanov.

»V Nubskih gorah je umrlo med šestdeset do sedemdeset tisoč prebivalcev, 25 tisoč v Darfurju, ob Modrem Nilu ni opazovalcev in medijev, a jih je zelo veliko. Skupaj na teh območjih je bilo v zadnjih letih od štiristo do šeststo tisoč žrtev. Združeni narodi so se lani iz Nubskih gora umaknili po treh tednih vojne. Jaz sem prišel, opazovalci so odšli. Rekli so, da je prenevarno. Pa saj zato so! Le denar pobirajo. Za nič. Še se bodo morali opravičevati. Večji je učinek od naših kamer.«

Kakšni so učinki kamer, ki jih pošiljate na obmejna območja in posledično objav na svetovnem spletu?

»Danes imamo polno kamer v bankah, zato naj bodo tudi med žrtvami na morišču. Do sedaj smo jih skupaj s Klemenom Miheličem in humanitarno organizacijo Hope razdelili več kot šeststo. In hkrati navdušili ljudi. Vidijo, da so strah in trepet za vse, ki napadajo, in vidijo, da lahko kamere nadomestijo manko profesionalnih novinarjev, medijev. Vidijo tudi, da na meji med Čadom in Sudanom, v Darfurju, po letu 2009, ko smo razdelili prve kamere, ni bilo več posilstev. Džandžavidi so se ustrašili. Slike iz Nubskih gora so priče, kaj se dogaja temu ljudstvu. Ne upajo si biti več tako grozni (pokaže na sliko sesekane deklice), kot sicer so. To fotografijo pozna ves svet."

Je globalizacija vplivala, da veliki rinejo v male narode, vi pa globalizacijo, tudi internet, izkoriščate, da bi to preprečili?

»(Odkima) Iztrebljanje se je rodilo skupaj z rojstvom človeka. Taki smo, ne vsi, nekatere kulture pa. Nekateri so se širili tako, da so nekaterim razdelili orožje, s katerim so lahko pobili druge. Gre za poskus ukrasti črnim ljudem zemljo, vodo in minerale, kar je zgodovina Afrike. Včasih so se že znali sami braniti, s sulicami in sekirami, ki so jih izdelali sami, danes pa bombnikov in pušk ne znajo izdelati. Zato pa jim lahko mi razdelimo oči in ušesa, kamere. Omogočiti jim moramo, da bodo del sveta, da bo drugi del sveta čutil njihovo bolečino in rakasti del izrezal. Ne smemo se razčlovečiti. Naši predniki so nas učili, da je v slogi moč, sodelovati, delati skupaj … Ti ljudje še vedno tako delajo.«

Kako vas sprejemajo domačini? Vas poznajo?

»Da. Mi, humanitarci, smo legende na območju ob meji. Naš film so vrteli v misijonarskih centrih, organizacijah, ogledala si ga je inteligenca, pravzaprav smo med njimi veliko bolj znani kot tu. Pri nas smo čudaki, ki se vtikajo v Afriko, kjer je nastala težava že veliko pred nami in ne bomo ničesar spremenili. V Sudanu pa je danes največja humanitarna kriza na svetu, o kateri se ne poroča. Mrtvih je več milijonov ljudi.«

Nekaj odziva na vaše delovanje je. Igralka Mia Farrow opozarja, George Clooney je bil v Afriki … Kje je slavni igralec izvedel za vaše delo?

»Z njim se je srečal Američan Ryan Boyette, ki se je v Nubskih gorah poročil in ostal. Z našimi posnetki je pripeljal Clooneyja, kar pomeni, da z Američani lahko sodelujemo, Evropejci pa se za črne ljudi ne zmenijo.«

Pomeni pa, da niste sami.

»Ne, nismo. Rastemo, a prepočasi. Evropejci bi lahko naredili več.«

Je humanitarna pomoč, ki ste jo zbirali s pomočjo pokojnega nekdanjega predsednika Janeza Drnovška, prišla do naslovnikov?

»Ne. Ta denar so organizacije spravile v svoje štabe, Unicef v New York in Rdeči križ v Ženevo. Porabili so ga za birokracijo, ni pa šla v roke ljudi, ki pomoč potrebujejo.«

Vi prav to delate s Klemenom Miheličem.

»Brez predsednika in politike, zgolj s podporniki, simpatizerji in donatorji nadaljujeva, in ker ni takšne svetle luči, kot je bil Janez Drnovšek, uporabljava tehnologijo in lokalne snemalce. Vse to bodo delali toliko časa, dokler bodo videli, da ste vi občutljivi na grozote, ki se jim dogajajo. Če bodo začutili, da vas to ne briga, se bodo predali. Čeprav imajo korenine stare dvesto tisoč let.«

Je dovolj, da čutijo moralno podporo?

»Lani smo pokazali posnetke Mii Farrow. Takoj jih je objavila na svojem blogu in poslala številnim znanim Američanom, ustanovam. Naši snemalci so videli, da so filmi in fotografije, ki so jih posneli včeraj, danes že vidni. To daje ljudem, kljub pomanjkanju, veliko volje do življenja.«

Kaj pa Evropa?

»Evropo imajo za staro damo v čipkah, kot britansko kraljico, brez občutka krivde, čeprav je kriva za Sudan in še marsikaj drugega. Mene imajo ti ljudje za svojega in mi veliko povedo, nato pa tehtam, kaj je res in kaj ne. To, kar sedaj počno Američani v Afganistanu in Iranu, kjer pobijajo namišljene ali izmišljene teroriste, je vse skupaj nič proti temu, kar smo počeli Evropejci, tudi Hitler. Sem za sodelovanje med ljudstvi, saj je koristno, da vsi delamo. Da vsi pokažemo svojo umetnost. Vsi bi bolje živeli. S komunikacijskimi povezavami želijo pokazati, kako živijo, s tem tudi krepimo zaupanje.«

Kdaj se vračate?

»Po deževni dobi. Rad bi zmigal Evropo. Iščem človekoljube, ki niso izumrli. Povsod niso le dobičkarji. Sem diplomirani ekonomist in strojnik in razumem pamet dobičkarstva. A sem naravnan drugače. Že moj oče je čutil z naravo, enako tudi stari oče. In tak sem tudi sam. Življenje v skladu z naravo. Ne moreš lulati proti vetru.«