Prihaja evropska pomoč v hrani

Tak je bil naslov v eni prejšnjih številk Gorenjskega glasa. Pri tej zadevi pa bi dejal naslednje: Prav, če prihaja te vrste pomoč, vendar je treba vedeti, da se na tako pomoč ne smemo zanašati in držati roke križem, ker nas potem svetovna javnost gleda kot revno in neizobraženo ljudstvo.

Vedeti je treba, da Slovenija ni nikakršna revna pokrajina, saj nimamo nobenih naravnih puščav, imamo zadosti zemlje za preživetje dveh milijonov ljudi. Nerazumljivo je, da pridelamo samo eno tretjino hrane sami, drugi dve pa uvažamo.

 

Sami smo naredili puščavo, ker ne obdelujemo zemlje, kot so jo obdelovali naši predniki. Ko berem Gorenjski glas, je v njem večina pisanja o športu, počitnicah, rekreaciji v vročih dneh, pa kje se hladimo z vrčkom piva. Televizija govori le o sprehodih in oddihu in kakšne kolone ljudi v avtomobilih se valijo proti morju …

 

Star pregovor pravi: »Življenje ni praznik, življenje je delovni dan.« Če ne bomo pridelali hrane v Sloveniji zase sami, kot so se te zadeve lotili v Angliji, da se morajo stoodstotno s hrano oskrbovati sami, se nam slabo piše.

 

Evropska skupnost je to pomoč poslala le enkrat, ne pa da nas bo oskrbovala za vedno. Verjetno se bomo morali naučiti »ribe loviti sami«. Kdo in v kakšen namen nam bo dajal pomoč? Zna se zgoditi, da bi jo morali nekoč drago odplačati, se pač ne ve, v kakšni obliki.

 

Vidim pa rešitev v tej zadevi. Če bi vse, kar nas stane šport, usmerili v pridelovanje hrane, čas, fizične moči, materialna sredstva in še vse take stvari okoli športa, bi bila slika v pridelovanju hrane lahko precej drugačna.

 

Andrej Demšar, Studeno