O šenčurskih dogodkih pred osemdesetimi leti - nekoliko drugače (2)

Odgovor na članek Francija Ajdovca Šenčurski dogodki 1932

O preiskovancih v ljubljanskem in beograjskem zaporu je zgodovinar Gašparič zapisal, »da se je po dolgih sedmih mesecih februarja 1933 proti njim začel politično motiviran šenčurski proces«. Navaja tudi pismo dr. Korošca v korist aretirancev maršalu dvora Kraljevine Jugoslavije, v katerem pojasnjuje, »da je skupina ljudi ob njegovi 60-letnici na proslavah v Domžalah, Mengšu in Komendi želela le manifestirati. Ker pa so proti tem nedolžnim manifestacijam oblastveni organi nastopali surovo in brutalno, so se manifestacije sprevrgle v demonstracije, toda ne proti kralju in državi. Po njegovem mnenju je šlo bodisi za krivo pričanje ali pa so bili na delu njegovi dežurni krivci in sovražniki komunisti«. Ni namen ocenjevati vsega ozadja, zaradi katerega so privrženci SLS izkoristili širše proslavljanje Koroščevega jubileja, v bistvu je več kot očitno šlo v Šenčurju za boj za oblast. Med zgodovinarji in drugimi pisci, ki se dotikajo šenčurskih dogodkov, ni zaslediti zapisov, da so v Šenčurju vzklikali protidržavne parole, kot dol država Jugoslavija, dol kralj, temveč so vzklikali proti vladi, režimu stranke JRKD, Barletu, za Korošca in podobno. Tudi Matija Škerbec v svoji knjigi Šenčurski dogodki s posebnim poudarjanjem navaja, da v Šenčurju in bližnji okolici ni slišal niti enega vzklika, ne proti državi ne proti kralju. Do kakšnih parol je prihajalo na drugih proslavljanjih Korošca in kakšne dokaze vse so našli oblastniki, da so lahko tudi sodno onemogočili delovanje nasprotnikov, pa je lahko drugo vprašanje. Omenjeno je bilo, da so pristaši SLS zaključno zborovanje, če ga tako lahko imenujemo, organizirali v Šenčurju, kjer so na tem podeželskem območju vzhodno od Kranja imeli največji politični vpliv med prebivalstvom. Prav v Šenčurju in okolici so bili nasprotniki klerikalcev pod vodstvom Janeza Brodarja in liberalci najhujši vse do druge svetovne vojne. Nasprotja so se začela z ustanovitvijo liberalno usmerjenega bralno izobraževalnega društva, močnim gasilskim društvom, nadaljevala v društvih Orli in Sokoli, društvu kmečkih fantov in deklet in s poluniformiranimi fanti, odseki prosvetnih društev, do drugih društev in organizacij, prek katerih je občinska oblast lahko z gospodarsko in politično močjo vplivala na družbeno življenje in podrejanje privržencev nasprotne stranke, do obstoja dveh godb na pihala, liberalne gasilske in farne, prepovedi nasprotni godbi sodelovati pri cerkvenih obredih do obstoja dveh gostiln, v katerih so se zbirali privrženci nasprotnih strani in tako dalje. Kako daleč je na primer posegala občinska oblast JRZ na družbeno življenje in vpliv, pove primer, ko so leta 1938, tik pred večjo proslavo 40-letnice gasilskega društva, še edinega jedra liberalcev, z administrativnim posegom odstranila vodstvo društva in ga nadomestili s svojimi ljudmi. Člani novega vsiljenega vodstva niso sprejeli in v znak protesta kolektivno izstopili in gasilskega društva ni bilo več. Za nevarnost požara je župan določil nekaj tako imenovanih občinskih gasilcev. Tako nerazumljiva politična dejanja, ki so se stopnjevala zlasti še ob vsakokratnih volitvah (prve občinske volitve po šenčurskih dogodkih so bile celo ponarejene), so med prebivalstvom povzročala stalno politično razdvojenost in nasprotja, to pa je pustilo hude posledice tudi med drugo svetovno vojno. Sanje o prihodu na oblast so se privržencem SLS v občini Šenčur uresničile dve leti po šenčurskih dogodkih na občinskih volitvah, tri leta po njih pa na državni ravni, ko se je SLS za dosego tega cilja združila s srbskimi narodnimi radikali in nekdanjo Jugoslovansko organizacijo muslimanov v enotno, vsedržavno stranko Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ). Zdaj je Korošec v Beogradu postal drugi človek jugoslovanske politike in znova notranji minister in se z vso močjo zavzemal za Jugoslavijo in kralja.

 

Nastajanje novih družbenopolitičnih razmer v občini

Povedano je bilo, da so bili strankarski spopadi klerikalcev in liberalcev za oblast v občini Šenčur desetletja daleč naokoli najhujši. Vse to znano stanje pisec spregleda, ali ga ne pozna, zapiše pa, da so se nasprotstva, celo sovraštvo med ljudmi v občini Šenčur začela porajati leta 1934 z ustanovitvijo partijske organizacije v Šenčurju, da je od tedaj naprej zaradi delovanja te organizacije strankarsko življenje v občini vse težje ter imelo globok in tragičen vpliv na takratne vodilne v šenčurskih dogodkih. To partijsko organizacijo, da je ustanovil predvojni in povojni revolucionar, kakor ga navaja pisec, domačin Janez Mlakar.Janez Mlakar je svojo življenjsko pot začel kot pastir, tam postal invalid, se s sedemnajstimi leti pod Avstro-Ogrsko zaposlil na železnici v Beljaku. Vso dobo med obema vojnama in do upokojitve po osvoboditvi je bil kovinar v železarni Jesenice. Vse življenje se je vztrajno zavzemal za boljšo socialno družbeno ureditev, v kateri ne bi bilo tako brezobzirnega izkoriščanja in zatiranja delovnega človeka. Kot samouk, brez dokončane osnovne šole, preprost delavec in preganjan je bil v svojih pogledih in izjavah morda včasih tudi »revolucionaren«. V času šenčurskih dogodkov je bil med Kranjem in Krvavcem edini član partije in z Jesenic je v prostih dnevih prihajal k družini. Dogajanja 22. maja je le opazoval, njegovi pogledi in izjave o njih pa so osebna ocena. O vojnem dolgoletnem partijskem delovanju in delovanju v delavskem gibanju ter življenju je Mlakar napisal spomine. Teh ni izdal v obširni knjigi Petorica in tudi ne Kronika Šenčurja, kakor trdi pisec. So pa zgodovinarji in pisci pri svojem pisanju iz njegovega bogatega življenja koristili posamezna konkretna dogajanja oziroma dogodke. Spomine na pet mladincev je zapisal predvsem zaradi svojih dveh sinov, ki sta bila izredno junaška borca – partizana, in sta življenje izgubila že v prvem obdobju NOB in seveda je bil nanju zelo ponosen. O petih članih peterice ni bila zapisana nobena prisega, temveč le spomini Janeza Mlakarja. In kako naj bi mogla partijska organizacija z nastankom leta 1934 povzročati nasprotstva in celo sovraštvo med ljudmi v občini? Z nastajanjem in razvojem industrije v bližnjem Kranju je ta sredi obdobja med obema vojnama postal med najbolj industrijsko razvitimi tudi zunaj Gorenjske. To je vplivalo na podeželje, kjer so v tej industriji iskali zaslužek najprej dninarji in kajžarji, zaradi vse slabših življenjskih razmer kmečkega prebivalstva pa tudi sinovi malih in srednjih kmetov. Že leta 1936 je bilo z območja občine Šenčur v Kranju zaposlenih nad 350 domačinov. Zaradi vse večjega izkoriščanja, čezmernega delovnega časa, slabega plačevanja delavcev itd. po lastnikih tovarn, večinoma tujcih, je med njimi prihajalo do sporov, stavk in drugih oblik spopadov. Delavci so se zavedali, da morajo biti v svojih zahtevah enotni, zato so se organizirali v sindikate in podobna združenja. V teh zahtevah so se jim vse bolj pridruževali tudi zaposleni v drugih strokah od gradbincev, čevljarjev, krojačev, celo vajencev. Svojo močno podporo, materialno in drugačno, pa so delavci imeli tudi na podeželju, zlasti ob stavkah, draginjskih akcijah itd. Oblastniki, namesto da bi prisluhnili vse večji množici revnih in socialno zapostavljenih, so ščitili lastnike tovarn in podjetij. Tako so na primer oblastniki režimske stranke ob znani stavki tekstilnih delavcev v Kranju nasilno in z vso brutalnostjo z orožniki delavce izgnali iz tovarn, najbolj vztrajne preganjali in odpuščali z dela. V družbi je vse bolj začelo nastajati novo razmerje družbeno-političnih sil med najnižjimi sloji prebivalstva v boju za človeka vredno življenje in izkoriščevalci kapitalisti in ne nasprotstva in sovraštvo med ljudmi v občini zaradi nastanka partijske organizacije v Šenčurju s tremi oziroma štirimi člani, ki so v tem širokem delavskem gibanju delovali le nekaj let pred vojno.

 

Franc Štefe - Miško