O šenčurskih dogodkih pred osemdesetimi leti - nekoliko drugače (1)

Odgovor na članek Francija Ajdovca Šenčurski dogodki 1932

Pisec člankov pod naslovom »Pred osemdesetimi leti v Šenčurju« in s podnaslovom »Šenčurski dogodki« v uvodu navaja, da so se z zgodovino šenčurskih dogodkov že v preteklosti srečevali nekateri slovenski zgodovinarji. Žal imen teh zgodovinarjev ne navaja, zapiše pa, da podatke povzema po zapisih Matije Škerbca, tedanjega župnika v Kranju, ki je spomine po vrnitvi iz beograjskih zaporov objavil v knjigi, življenjepisu Janeza Brodarja, nekdanjega poslanca SLS, ki ga je napisal v emigraciji, torej po dveh glavnih organizatorjih šenčurskih dogodkov, kakor ju pisec predstavi, po tedanjem režimskem časopisu in reviji Zaveza, glasilu Nove slovenske zaveze, ki je o šenčurskih dogodkih pisala pred dvema letoma.

Že po teh virih je lahko razumljivo, v kakšni luči in s kakšnim namenom je pisec, po osemdesetih letih »na novo« predstavil šenčurske dogodke. To pisec pove tudi sam, ko zapiše, da bi bilo prav, da pri vnovičnem pisanju in ugotavljanju slovenske zgodovine, zlasti za Gorenjsko, ki se je dogajala v prejšnjem stoletju, zgodovinarji črpajo iz teh virov, ki so tudi njemu služili za prikaz šenčurskih dogodkov.

Pisec po teh virih začne pisati o šenčurskih dogodkih kar z ugotovitvijo, da so se na takratnem shodu v Šenčurju pojavile zahteve, ki so se uresničile šele v devetdesetih letih kot »Dol država Jugoslavija, dol kralj, živela republika Slovenija, živijo Korošec«, iz obtožnic in sodbe pa, da je razvidno, da so obtoženi dobili tako visoke kazni tudi zato, ker so pripravljali odcepitev Slovenije od takratne Jugoslavije.

 

Kako je prišlo do šenčurskih dogodkov in kako so potekali

 

V Šenčurju in nekaterih drugih krajih so imeli liberalci, t. j. pristaši režimske Jugoslovanske radikalne kmečke demokracije (JRKD), pozneje imenovane Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), 22. maja 1932 več zborovanj, na katerih naj bi klerikalcem, t. j. pristašem Slovenske ljudske stranke (SLS) po odmevni proslavi njihovega voditelja dr. Antona Korošca v unionski dvorani v Ljubljani, pokazali, da so še vedno pri močeh in na oblasti. Na zborovanju v Šenčurju je kot glavni govornik nastopil okrajni poslanec in član glavnega odbora JRKD Janko Barle, rojak iz šenčurske fare in župnik pri sv. Jakobu pri Ljubljani.

Po zgodovinarju dr. Juretu Gašpariču so pristaši SLS po proslavi 60-letnice svojega voditelja ta proslavljanja oz. zborovanja organizirali z namenom, da bi v ofenzivi zelenih kravat opozorili nase, na svoj obstoj, moč in vpliv med prebivalstvom, vrhunec pa naj bi bila zaključna proslava 22. maja v Šenčurju. Ni odveč pripomniti, da v Šenčurju in okolici prav zato, ker so imeli tam nekdaj največji vpliv.

Po piscu naj bi pristaši SLS v Šenčurju nastopili na zborovanju župnika Barleta s približno tri tisoč ljudmi. Toda, še preden se je zborovanje moglo začeti, je prišlo do prerivanja z orožniki; ti so zastražili prostor zborovanja, ki je bilo pred takratno gostilno (ob glavni cesti, o. p.) in puščali na zborovanje samo pristaše režimske stranke.

Povedati je treba, da je bilo zborovanje pristašev JRKD na dvorišču njihovega pristaša, gostilničarja, obdanem s hišami in gospodarskimi poslopji in zato povsem zaprto. Orožniki, ki so varovali ozek vhod na dvorišče, množici niso dovolili vdora na zborovanje, kjer je bilo prostora le za nekaj sto ljudi; zato je razjarjena množica začela kričati, s sosedovega dvorišča pa čez strehe na zborovalce metati kamenje in polena. Tako je bilo zborovanje razbito. Ko so orožniki nato poskušali pomagati Barletu, da bi se zatekel v bližnje župnišče, je prišlo do navala in fizičnega prerivanja z orožniki. Da bi množico umirili, so orožniki začeli streljati v zrak in z naperjenimi bajoneti razganjati ljudi, pri tem pa enega iz množice tudi zabodli.

Udeležbo pristašev SLS v Šenčurju so organizirali potom katoliško prosvetnih društev njihovi strankarski voditelji. Janez Brodar iz Hrastja pri Šenčurju, bivši poslanec in senator SLS, Anton Umnik iz Šenčurja, bivši poslanec SLS v ljubljanski oblastni skupščini, Janez Štrcin iz Komende, bivši poslanec SLS in ob sodelovanju Matije Škerbca, župnika v Kranju, Franca Vavpotiča, kaplana v Šenčurju, Ivana Platiše, kaplana v Komendi, Franca Jeraše, kaplana v Predosljah in še drugih. Iz poročila orožniške postaje Šenčur je npr. razvidno, da so v Hrastju že pet dni pred šenčurskimi dogodki v domu katoliško prosvetnega društva organizirali sestanek mož iz Hrastja, Prebačevega in Voklega; na njem sta Janez Brodar in pomožni cerkovnik iz Šenčurja nagovarjala navzoče, da gredo 22. maja v Šenčur, kjer naj bi s kričanjem »živijo Korošec, dol z Barletom«, metanjem kamenja preprečili Barletovo zborovanje.

Že omenjeni zgodovinar dr. Jure Gašparič je leta 2007 po raziskavi zgodovine SLS v knjigi SLS po kraljevi diktaturi takole ocenil šenčurske dogodke: »Živahno politično dogajanje v tistih dneh, ki se je začelo z unionsko proslavo, je doživelo svoj vrhunec v Šenčurju. Poslanec in župnik Janko Barle je na dvorišču tamkajšnjega gostilničarja pripravil shod, kamor so se povabili tudi pristaši opozicije. Že znano vzklikanje Korošcu, poudarjanje parole Dol režim pa se tedaj ni končalo le s prerivanjem z orožniki, temveč je kulminiralo v pravo bitko. Nezadovoljna množica ljudi je obkolila Barleta z orožniki vred in le malo je manjkalo, da ni prišlo do pokola s številnimi žrtvami na obeh straneh.«

Samo tri dni po šenčurskih dogodki je moral Janko Barle na pritisk voditeljev SLS na ljubljanski škofiji svoj mandat odložiti. Z majskim porazom 1932 pa se pristaši JRKD niso mogli sprijazniti. Še to leto so na letnem telovadišču Sokola v Šenčurju organizirali novo zborovanje. Udeležilo se ga je okoli 650 privržencev in vrsta vidnih strankarskih voditeljev, med njimi tudi minister Ivan Pucelj. Na zborovanju je bil tudi Janko Barle. Govorniki so med drugim hvalili zavednost Šenčurjanov in okoličanov, češ da s svojo prisotnostjo na zborovanju dajejo zadoščenje Barletu za zadnje dogodke v Šenčurju. Govorili so tudi, da bodo zoper nasprotnike uporabili silo, če bo potrebno. Nedolgo po tem zborovanju so župnika Janka Barleta proglasili za častnega občana občine Šenčur.

V beograjskih zaporih zaprti organizatorji šenčurskih dogodkov so bili kaznovani: Janez Brodar na leto in pol zapora, Matija Škerbec in nekateri drugi na eno leto, nekateri na pol leta, Anton Umnik na mesec dni zapora in Janez Štrcin na denarno kazen. Oblast je prepovedala in razpustila tudi devet katoliško prosvetnih društev, v katerih naj bi pristaši SLS organizirali udeležbo v šenčurskih dogodkih.

 

(Se nadaljuje.)

 

Franc Štefe - Miško