S škofom in sobrati na duhovniško pot

V petek 29. junija na praznik apostolov Petra in Pavla, so slovenski škofje v duhovnike posvetili sedem novomašnikov. Mnogo premalo, pravijo v katoliški Cerkvi na Slovenskem, da bi zapolnili največje duhovniške vrzeli in za "božjo njivo" zagotovili dovolj delavcev.

V katoliški Cerkvi je že dolgo običaj, da na praznik apostolov Petra in Pavla posvetijo v duhovnike novomašnike. Peter in Pavel sta »stebra Cerkve« in ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovniške službe v katoliški Cerkvi.

Mašniško posvečenje je eno od najbolj veličastnih in slovesnih dejanj v Cerkvi, odločilen korak na duhovniški poti, do katerega so upravičeni bogoslovci po šestem letu študija in po vseh pastoralnih in teoloških pripravah ter pozitivni oceni predstojnikov. Ko v belem oblačilu z rdečim trakom preko ramen v spremstvu župnikov iz župnij, v katerih so bili rojeni, sedejo pred oltar v stolni cerkvi skupaj s škofom in duhovniki, in jo zapustijo v duhovniškem plašču, je tudi za nove duhovnike dan, po katerem se bo ravnalo njihovo življenje.

Mašni plašč in prvi blagoslov

S sodelavko Tino sva se udeležila mašniške posvetitve v ljubljanski stolnici. Zaradi pomembnosti dogodka samega in zaradi dejstva, da je vseh pet novomašnikov, posvečenih v Ljubljani, iz gorenjskih župnij. Matevž Mehle je iz župnije Mengeš, frančiškan Jan Cvetek je iz župnije Bohinjska Bistrica, salezijanec Gašper Otrin je iz župnije Domžale, lazarist Borut Pohar je iz župnije Selca nad Škofjo Loko, minorit Andrej Sotler pa je iz župnije Radovljica. Kot veleva ceremonial ob taki priložnosti, so skupaj z duhovniki iz župnij, v katerih so bili rojeni, sedeli na častnem mestu pred glavnim oltarjem stolnice v družbi nadškofa Antona Stresa in drugih visokih dostojanstvenikov ljubljanske nadškofije. Prve vrste sedežev v cerkvi pa so zasedli starši in sorodniki novomašnikov ter številni duhovniki. Bodoči duhovniki so bili najprej poklicani po imenu in priimku. Sporočeno jim je bilo, da so bili izbrani za mašnike. Po pridigi, v kateri je nadškof Anton Stres povedal, da je »Gospodova žetev velika, delavcev pa malo« in da bi morali danes posvetiti okrog trideset novomašnikov, če bi hoteli zapolniti največje duhovniške vrzeli v nadškofiji, so novomašniki drug za drugim izpovedali, da hočejo postati duhovniki in svoje roke položili v škofove. Ob molitvah in priprošnjah so verniki v cerkvi pokleknili, novomašniki pa so v znak pokorščine in ponižnosti legli na tla, z obrazom obrnjenim navzdol. Nato so drug za drugim pokleknili pred nadškofa, ki jim je ob molitvi za božjo pomoč položil roke nad glavo in jim nato še mazilil dlani. Ko so se mimo novomašnikov zvrstili še vsi v cerkvi zbrani duhovniki in so tako kot nadškof tudi polagali roke na njihove glave, župniki domačih župnij pa so jim pomagali nadeti mašne plašče, so novomašniki postali duhovniki. Ob slovesni pesmi Novomašnik bod' pozdravljen so sobratje nove duhovnike z objemom in poljubom miru sprejeli medse, ti pa so vernikom prvič podelili blagoslov.

Kot je običaj, je po posvetitvi nadškof nove duhovnike povabil v nadškofijski dvorec, kjer se je zgodilo sklepno dejanje mašniškega posvečenja. Franc Šuštar, ravnatelj in ekonom Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, v katerem že skoraj tristo let vzgajajo fante za duhovniški stan, je pojasnil, da prejmejo novi duhovniki tri listine. Prva je listina o posvečenju, ki velja za vso katoliško Cerkev. Druga listina je dekret, kje bodo novi duhovniki kot kaplani opravljali duhovniško službo ali nadaljevali študij. Tretja listina pa je dokument o spovedni sodnosti, s katero mu škof daje dovoljenje za spovedovanje. Listina velja tri leta, potem pa mora duhovnik zaprositi za podaljšanje.

Sreča za starše

Starši novih duhovnikov so sedeli v prvi vrsti. Opazoval sem jih. Z njihovih obrazov so sijali zadovoljstvo, umirjenost in sreča. Tudi solze so se utrnile. Po slovesni maši sem jih povpraševal po občutkih v trenutku, ko sinovi odhajajo v duhovniški poklic.

»Ta dogodek je nekaj veličastnega. Matevža, ki je najstarejši od osmih otrok, ki jih imava z ženo Nadjo, smo vsi spodbujali ob odločitvi za duhovniški poklic, ki ni običajen poklic, ampak neke vrste poklicanost. Vsak od staršev, ki želi svojemu otroku dobro, mu mora pomagati na poti k tistemu, kar želi postati,« je po posvetitvi povedal Bojan Mehle iz Mengša, oče novomašnika Matevža Mehleta.

»To je najsrečnejši dan naše družine. Janova odločitev za duhovniški poklic nam vsem veliko pomeni,« je dejal Janko Cvetek iz Bohinjske Bistrice. Novomašnik Jan je po starosti tretji otrok v številni osemčlanski družini. Na posvetitvi svojega sina Andreja Sotlerja je uživala tudi njegova mama Danica. Mož ji je umrl že pred desetletjem, sama pa še vedno preboleva posledice prometne nesreče. »Zelo lepo je bilo. Prav nič se ne bojim za usodo svojega sina. V dobri družbi bo. Res bo odšel zdoma, vendar bo ostal povezan z nami,« je pripovedovala.