Gorsko reševanje približali ljudem

"Javnost je o delu gorskih reševalcev seznanjena ob hudih tragedijah, ob uspešnih reševanjih pa niti ne. Zato se nam je zdelo potrebno spregovoriti o tem," pravi Vladimir Habjan, urednik knjige Reševanje v gorah, ki so jo reševalci izdali ob letošnji stoletnici organiziranega delovanja.

Kamnik - Gre za temeljno delo slovenske Gorske reševalne službe in prvo knjigo, s katero želijo reševalci svoje delo približati širši javnosti.

»Gorska reševalna zveza Slovenije je doslej izdala štiri zbornike, a vsi so bili pisani za nas, reševalce, ta knjiga pa je pisana za javnost, kar je v osnovi spremenilo koncept pisanja. Zamislili smo si knjigo, ki bi bila zanimiva tudi za tistega, ki gor ne pozna, ki ne pozna reševanja, zato smo iz gradiva, ki je bilo zbrano v dolgih letih, izluščili tiste zgodovinske dogodke, ki so za razvoj bistveni, prelomni, in vse skupaj zapakirali kot zgodbo. Začnemo z zgodovino, nadaljujemo s predstavitvijo vseh naših dejavnosti, predstavimo našo organiziranost, Sklad Okrešelj, sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, publicistično dejavnost in pogledamo v prihodnost. Želeli smo torej, da s knjigo gorsko reševanje približamo ljudem. Naj spoznajo, kaj počnemo - pogosto daleč od oči javnosti,« nam je povedal Kamničan Vladimir Habjan, urednik knjige, ki je k sodelovanju uspel privabiti številne nekdanje in sedanje gorske reševalce.

Zamisel za tako temeljno publikacijo je med gorskimi reševalci zorela dvajset let, konkretno delo pa se je začelo pred petimi leti. »Pri iskanju in preverjanju podatkov so nam bili v veliko pomoč arhiv GRZS, članki v Planinskem vestniku, študija Nekaj o nesrečah in reševanju v gorah, ki jo je že leta 1959 pripravil publicist Stanko Hribar, pisno gradivo Pavleta Šegule in knjiga Franceta Malešiča Spomin in opomin gora. Da bi bila knjiga še bolj privlačna, smo vanjo vključili tudi zgodbe reševalcev, saj vemo, da ljudje to radi berejo. Vseh zgodb je kar devetindvajset, vseh avtorjev v knjigi je več kot štirideset, vključili pa smo tudi krepko čez 200 fotografij, skenov in tabel. Gre torej za veliko skupinsko delo, za enega najobsežnejših publicističnih projektov v okviru GRS,« pravi Habjan, tudi sam gorski reševalec, ki je v planinskih vrstah poznan tudi kot urednik Planinskega vestnika.

Kljub temu da ga resnične zgodbe iz gorskega sveta, tudi takšne z nesrečnim koncem, spremljajo že vrsto let, priznava, da ga opisi nekaterih tragedij vedno znova pretresejo. »Med te štejem nesrečo jeseniških plezalcev 16. avgusta 1942 v vrhnjem delu Centralne smeri v severni steni Rigljice, kjer sta umrla dva plezalca, med reševanjem pa še dva jeseniška reševalca. Posebej tragična je zgodba v Špiku v dneh od 3. do 5. maja 1952, ko je umrlo pet mladih slovenjebistriških alpinistov. Namenili so se plezat smer Jesih-Potočnik v Frdamanih policah, med dostopom proti predvideni smeri pa so si premislili in vstopili v Dibonovo smer v severovzhodni steni Špika. Umirali so drug za drugim do zadnjega, podobno kot plezalci v znani zgodbi v Eigerju. Pa tragedija petih reševalcev letalcev v Turski gori leta 1997 ... Zame je nekaj posebnega branje »navadnih« reševalcev, ki včasih napišejo svoje spomine ali doživetja, pri čemer je najbolj pretresljivo to, da ob tragedijah priznajo, da so tudi sami ljudje in jih ni sram napisati, kako jih je to prizadelo. Saj rešujemo pogosto in smo vajeni hudih zadev, pa vendar so nekatere takšne, da nas »vržejo« in potem še dolgo hodijo z nami.«

»Javnost je o nas seznanjena največkrat le ob hudih tragedijah, ob uspešnih reševanjih pa niti ne. Ne gre za samohvalo, prej nasprotno. Vsi smo veseli, da lahko pomagamo, saj s tem, ko pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi. Gorski reševalci se ne sprašujemo o tem, zakaj se je komu zgodila nesreča, ali je bil primerno opremljen, sposoben ali ne, naša naloga je le, da mu pomagamo,« je še povedal Habjan in dodal, da s knjigo ne želijo odvračati ljudi od hoje v gore, nasprotno, »naj gredo, naj pa se zavedajo nevarnosti in tudi tega, da bomo vedno priskočili na pomoč.«