Jaz klobuk, Slavc pa baretko

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / sobota, 16. junij 2012 / 06:00

Presekati vožnjo okrog soteske s sprehodom po majhnem simpatičnem mestecu je vsekakor prava stvar za predah.

Glede na to, da smo cel dan, roko na srce v glavnem z velike višine, bolj ali manj gledali proti reki, je bila potreba »pošlatat, če je voda mrzla«, vseskozi prisotna. Tako sta ob nekem malem mostiču Darja in Zala Julija vendarle splezali do reke in namočili vsaj noge ... Kljub temu da prav velike toplote v strugi ni bilo, so se ljudje v reki celo kopali, da ne omenjam otrok, ki so se po majhnih brzicah veselo spuščali po vodi navzdol.

Zapeljali smo se do majhnega mesta Castellane, ki leži na vzhodu kanjona. Simpatično mestece je umeščeno pod 180 metrov visoko skalno steno, na kateri je majhna cerkvica. V turistični sezoni je nekaj ozkih ulic s trgovinami kar prijetno živahnih, menda pa je prava gneča zvečer, ko se vsi razno razni adrenalinci: kolesarji, planinci, plezalci, kanuisti po njihovem športnem dnevu nagnetejo v mesto in v tamkajšnjih lokalih proslavijo popoldan premagano reko, skalno steno ali pa vse tiste klance na poti okrog soteske. S kolesom seveda.

Tudi mi si privoščimo kratek sprehod po mestu, sam z željo, da si najdem primeren slamnati klobuk, ki me bo v prihodnjih dneh ščitil pred soncem. Tako pri ogledovanju mest in znamenitosti kot pri vožnji z odprto streho namreč kaj hitro stakneš preveč rdeče čelo, lica še posebej, pa izpostavljeno lego, kot je recimo nos. Našel sem si prav fin klobuk, ne vem, meni se je zdel tak mediteranski, medtem ko se je Slavc odločil za baretko. Ta mu tudi bolj pristoji.

Nekaj kilometrov iz mesta smo po naključju naleteli na zasebni muzej Citroënov. Velika hala z nekaj zglednimi primerki starih Citroënov je ogledana od daleč zadovoljila naše ambicije, kar zasoljeno vstopnino (brez popustov, ne glede na to, da smo Citroënarji s spački) pa smo si raje prihranili za kakšnega od užitkov v prihodnjih dneh.