Nekoga moraš imeti rad

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 15. junij 2012 / 06:00

Ko sem v nedeljo zjutraj poslušal radio, je bila zame glavna od novic ta, da je umrl pesnik Ivan Minatti. Stisnilo me je pri srcu, rad sem ga bral, pred mnogimi leti tudi osebno spoznal. Z njim me je seznanila njegova prijateljica, pisateljica Tončka Stanonik. Še prej pa sem poznal njegovo hčerko Živo. Na poljanski gimnaziji sva bila sošolca, eno leto sva tudi skupaj sedela in se tudi sicer precej približala, a ne toliko, da bi ta bližina postala prava ljubezen. Nekajkrat sem jo spremil domov, šla sva kar skozi tunel pod gradom v blok na Prulah, kjer je živela z mamo in njenim bratom, oče Ivan je bil takrat že v drugi povezavi. Njena mama nama je postregla s kosilom, strica pa sem videl le bežno, ko je stopil iz svoje sobe, pozdravil le z nejevoljnim pogledom in hitro odšel. Ali obratno, časa za nas si vsekakor ni vzel. Živa mi je povedala, da je stric »pač tak«, da je filozof in da poučuje na gimnaziji v Škofji Loki, med svojimi učenci je bil prava legenda, nadeli so mu tudi dijaško ime »Supk«. A to sem izvedel šele pozneje, ko so mi oni sami to povedali.

Otožno lepo mi je bilo v srcu, ko sem v nedeljo zjutraj v sebi obujal te spomine. V torek pa sem bral, kar je o ljubezni, seksu in teh rečeh povedal Slavoj Žižek. V intervjuju, ki ga je dal novinarki britanskega dnevnika Guardian. Filozof, ki odgovarja brez dlake na jeziku, je odkrito priznal, da nima rad vseh mogočih ljudi, da je njegovo gostoljubje zgolj kamuflaža za njegovo ljudomrzništvo. »Zame so pekel ameriške zabave. Ali pa ko me povabijo, naj predavam, in mi potem povedo, da bo po predavanju še manjša pogostitev. Vem, to je pekel. Pogostitev pomeni, da bodo do mene prišli vsi zafrustrirani idioti, ki si niso upali zastaviti vprašanja med predavanjem, in mi rekli nekaj v smislu: 'Profesor Žižek, vem, da ste verjetno utrujeni …' Jebi se, če veš, da sem utrujen, zakaj me potem nadleguješ?« Filozof, ki ga pogosto označujejo za misleca sodobne levice, je povedal tudi, da ne mara pozerskih levičarjev, ki se zbirajo v svojih urbanih oazah, kakršna je ljubljanska Metelkova. »Sovražijo me, jaz pa njih. Tam se zbira tista vrsta levičarjev, ki jih najbolj sovražim: radikalni levičarji z zelo bogatimi starši.« Sam je pa intimno še stare sorte. »Sem ekstremno romantičen. Veste, česa se najbolj bojim? Postmodernega, permisivnega in pragmatičnega odnosa do spolnosti. To je grozno! Trdijo, da je spolnost zdrava, dobra za srce in pretok krvi, da sprošča. To je grozno. Meni je všeč ideja, da je spolnost del ljubezni, v smislu, da sem pripravljen prodati svojo mamo v suženjstvo, samo da bi za vedno lahko imel spolne odnose z isto osebo.«

Sliši se čudno, skoraj divje, a Žižka povsem razumem, tudi sam sem še iz te staromodne šole. Na filozofiji je bil nekaj let pred menoj, bil je že »demonstrator« in med odmori viharil po hodniku pred našim oddelkom v četrtem nadstropju, bog ne daj, da bi mu kdo ugovarjal, ko je viharno kaj razlagal. Danes, ko ga poslušam prek varne medijske distance, se ga nič več ne bojim, vse bližji mi je. A še bližje mi je tisto vzdušje, ki ga je v odnose med ljudmi pričaral Minatti: »Nekoga moraš imeti rad, / pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, / nekomu moraš nasloniti roko na ramo, / da se, lačna, nasiti bližine, / nekomu moraš, moraš, / to je kot kruh, kot požirek vode … z nekom moraš v korak, / v isto sled …« Ja, nekoga moraš imeti rad, pa čeprav … Prav bi bilo, da bi se imeli bolj radi tudi med seboj, a to ni zmeraj lahko, večkrat je prav težko …