Zgodbe muzejskih predmetov: Marenčičev fotografski izraz

Janez Marenčič (1914-2007) je eden najpomembnejših slovenskih fotografov 20. stoletja. Leta 1935 se je pridružil Fotoklubu Ljubljana. Istega leta je bila njegova fotografija objavljena v dunajski reviji Die Galerie, naslednje leto je začel sodelovati na mednarodnih razstavah. Med motivi zgodnjih Marenčičevih fotografij so prevladovali človeška figura, žanr in krajina.

Marenčič je postal tudi osrednja osebnost kranjskega Fotografskega društva Janez Puhar, ki je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno leta 1949. Prva leta je med člani fotokluba prevladoval idealiziran fotografski pogled na krajino, obogaten z romantičnimi in impresionističnimi primesmi, ki ga poznamo iz predvojne slovenske fotografije. Pod vplivom novih fotografskih prijemov, ki jih je bilo na začetku petdesetih let moč videti na mednarodnih razstavah v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, novosti v slikarstvu in grafiki in na podlagi Marenčičevih fotografskih razmišljanj iz okrog leta 1940 se je med člani kranjskega fotokluba oblikoval nov fotografski pristop, t. i. »kranjska fotografska manira« oziroma »črno-bela fotografika«. Fotografi so se podajali na skupne sprehode na zasnežene Bantale (del Sorškega polja pri Kranju). Posnetke so kasneje kopirali, da bi dobili fotografije brez vmesnih tonov. Obdobje t. i. »črno-bele fotografike« se je zaključilo že po nekaj letih zaradi vedno večjega zanimanja za barvno fotografijo.

Marenčič je intenzivno razmišljal o novih možnostih fotografske interpretacije krajine. Med službenim poletom nad Sorškim poljem sredi petdesetih let preteklega stoletja je odkril pogled na pokrajino iz zraka. V drugi polovici petdesetih let so začele nastajati fotografije, posnete z dvignjenega očišča, vzpetine ali kake druge višje ležeče točke, ki veljajo za inovativni vrhunec Marenčičevega fotografskega izraza. Črta horizonta, ki deli krajino v dva nekompatibilna dela, je praviloma izrinjena iz kompozicije. Krajina se spreminja v ploskovit, geometriziran likovni vzorec oziroma ornament. Marenčiča je bolj kot neokrnjena krajina privlačil s človekovimi posegi zaznamovan prostor. Človek je tisti, ki obvladuje krajino, s svojimi posegi je postopoma izčistil naravne oblike, v njej je prisoten na simbolen ali konkreten način (drobne človeške figure).

Janez Marenčič je prvo samostojno in hkrati pregledno razstavo priredil leta 1971 v Kranju. To je bila prva razstava Kabineta slovenske fotografije, ki deluje pod okriljem Gorenjskega muzeja. Fotografije z razstave, ki jih je podaril Kabinetu, predstavljajo začetek zbirke sodobne slovenske fotografije v Kranju. Moderna galerija v Ljubljani je Marenčičeve fotografije predstavila na veliki retrospektivni razstavi leta 1993. Ob 90-letnici ga je predsednik Republike Slovenije odlikoval z zlatim redom za zasluge, Fotografska zveza Slovenije mu je podelila nagrado za življenjsko delo, Mestna občina Kranj pa ga je izvolila za častnega občana.